Nekoliko nenavadna in navdušujoča je avtorska slikanica toskanske umetnice Barbare Cantini. Knjiga v prvem trenutku za slikanico morda deluje nekoliko preveč zgoščeno, vendar z njo že takoj zdrsimo v pravi ritem, raziskovanje in pričakovanje. Mala skuštrana rdečelasa čarovnica Brunhilda je v svojih prepletenih laseh hranila mnoge pripomočke in počasi se je pripravljala na svoj prvi čarovniški polet. Vse je bilo nared, le pravega mačka, ni mogla najti. Črn čarovniški maček, ki s čarovnico vzpostavi posebno vez, je namreč za izbrano noč polne lune ravno tako pomemben, kot sta metla in čudežna moč. Skoraj v zadnjem trenutku se je pri vratih cvetličarne, pred gozdom rastlin, pojavil Cufek. S svojo belo konico repka ni bil povsem običajen čarovniški muc, vendar je bilo tako tudi najbolj prav. Sledilo je nekaj nasvetov mame čarovnice in babice čarovnice in že je bila tukaj noč, ki zgodbi ob čarobnih besedah in dvigu na metli doda nekoliko Dahlovski preobrat: »Cufek je postal majhen človeški čarodej, Brunhilda pa oranžna čarovniška mačka«. (Str. 47) Sprememba je za bralce osupljiva skoraj bolj kot za čarovniške junake, vendar ob dogodku kmalu močno začutimo, kje domuje bistvo. Da se ljubezen in prijateljstvo ne razblinita v še tako nepričakovanih okoliščinah in da mnogo globje domujeta skoraj nedotakljivo.

»/…/ Prav v tistem trenutku je odbila polnoč: nadaljevati sta morala s prvim poletom! Ni bil takšen, kot sta pričakovala, a sta zdaj bolj kot kadarkoli prej čutila vez, ki ju je družila. Bila sta navdušena in zelo začudena! Zajahala sta metlo in zares poletela. /…/« (Str. 51)

Zapisala Maja Logar