»Vse se je začelo novembra, ko se je gospod Peter prvič po več letih odločil, da bo kupil majhno jelko in jo okrasil za božič. Stopil je v najbližjo cvetličarno na vogalu Figove ulice. In ker ni imel veliko denarja, je kupil najmanjšo, kar so jih imeli. /…/«

Sedel je ob njej, ji nadel rdeč trak in kapo ter jo občudoval. Jelka pa je rasla, do stropa in čez, skozi dogovore in luknjo naprej v višje stanovanje, pa naprej skozi vsa naslednja stanovanja in celo skozi streho. Sprva so se sosedje jezili, potem pa so se tako navadili drug na drugega, na vzajemno prehajanje zvokov, dišanja, občutij in na skupno drevo, da drugače sploh niso več hoteli živeti. Naenkrat so bili stanovalci velika družina, njihova majhna in povsem naključna dejanja pa so sočutno in povezujoče polepšala in osmislila mnoga življenja. Jelka je še kar rasla ob njih, nihče je ni smel posekati, segala je do oblakov in celo više. Vsi so ju čuvali in negovali, Peter pa je skrbel za njene korenine.

Pripravila Maja Logar