Slovenski pisatelj Franjo H. Naji se je na slovenskem literarnem prizorišču pojavil leta 2019 z zbirko kratke proze Križišče in z njo takoj pritegnil pozornost, saj se je znašel med nominiranci za nagrado slovenskega knjižnega sejma. Sledil je roman Zadnji gozd, pretresljiva obdelava begunske krize, ko je glavno in prvoosebno besedo namenil pripadniku militantnih domačinov, ki so zajeli skupino beguncev. Avtor, sicer po poklicu zdravnik kardiolog, je dober poznavalec tovrstne problematike. Za akronimom H. se nahaja ime Husam in je potomec Palestincev, ki so bili ob ustanovitvi Izraela pregnani v Sirijo, njegov oče pa se je nato iz Damaska preselil v tedanjo Jugoslavijo. Franjo Naji je že v prvih dveh knjigah nakazal, v katero smer se bo razvijal način njegovega pisanja. Uporablja sproščeni knjižni jezik s primesmi pouličnega govora, tega je nato z uporabo slenga še potenciral v Ringlšpilu, kateremu bom na tem mestu namenila več besed. Najijev opus trenutno zaključuje roman z naslovom Noč na obisku. Delo se ukvarja s problematiko evtanazije, ki si deli mesto z analizo družinskih razmer, v katerih se nahaja težko poškodovani glavni junak. Odnosi med njim, njegovo ženo in otroci so zelo zapleteni, sploh ko družina ponesrečenega očeta in moža naleti na presenetljive skrivnosti.

Roman z naslovom Ringlšpil je sociološko-psihološka študija nekega obdobja, prostora in neke generacije. Pisatelj se vživlja v mladino, ki se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja znašla na prehodu iz otroštva v odraslost, v vakumu ne enega ne drugega in se temu primerno (ne)iskala. Na begu pred dolgčasom vsakdana se je zatekala v kratkočasnost vrstniškega druženja, nujno povezanega s poglabljanjem v glasbo in vsaj rekreativno zlorabo legalnih, pa tudi prepovedanih substanc. Prizorišče dogajanja je Maribor, industrijsko mesto, ki je ob prehodu na drugi družbeni sistem doživelo svoj kolaps in postalo žrtev tranzicije oziroma individualnih napak, skritih pod kolektivno odgovornostjo, kot lahko preberemo v romanu, in vsaj zanj so poporodni krči nove države bili bolj travmatično doživetje, kot se je morda priznavalo iz drugih delov Slovenije. Za pokušino bom navedla avtorjev opis mesta, kot se ga morda še mnogi spominjamo iz svoje lastne izkušnje:

»Mesto je dišalo po revščini in vlagi, sonce je talilo prazna tovarniška pročelja in razbita stekla osamelih betonskih hangarjev, titanov, ponosov Bratstva i jedinstva, zdaj le še zadnjih zavetišč preteklosti.«

V uvodu spoznamo glavnega prvoosebnega junaka Dejana, približno desetletje starejšega od jedrnega dogajanja v romanu, ki se med potikanjem po nočnem Mariboru spominja občutij iz mladosti:

»Je po svoje težko riniti nazaj v tista zgodnja devetdeseta, vse je rahlo medlo, pomešano, zmes občutkov, misli, halucinacij tudi, he he he – jebiga.; spominov, faktografskih dejstev, hreščeče glasbe, pivskih kriglov, propadajočih fasad, pobledelih mostov, zasvinjane Drave, usnjenih jaken, raztrganih kavbojk, politih lepljivih tal, rdeče in črno prebarvanih klubov s posmojenimi stropovi, betonskih bunkerskih lukenj, kjer se je alternativa rojevala, slojev in slojev grafitov, ki so se prelivali v barvah in sporočilih … predvsem pa muzike, stari …«

Glasba ima v romanu pomembno vlogo. Avtor se enciklopedično posveča predvsem alternativnim bendom obravnavanega obdobja, posamezna poglavja so uvedena z verzi, iz katerih lahko zaslutimo, o čem bo poglavje govorilo. Glasbeno obarvan je tudi naslov romana; Ringlšil oziroma originalno Ringišpil je naslov pesmi Đorđa Balaševića, panonskega mornarja, mojstra patetike in nostalgije, ki ga je Naji metaforično spretno uporabljal na različnih mestih v romanu. Tudi ko naš glavni junak skuša obuditi spomine iz svoje mladosti, pravi, da so »komadi najboljši memoari. Samo slišiš ga, sploh takega, ki ga nisi kontaminiral kasneje v kakšnem družinskem enoprostorcu z otroki na zadnjem zicu ali pa na kakšni službeni sindikalni čagi z zašvicano sodelavko, pa ti že zagomazi v podkožju, zapreš oči, časovna mašina se zažene …«

Vse se vrti okoli prijateljske druščine, ki se zaenkrat še otepa odgovornosti za resnejše iskanje svojega mesta pod soncem in se s svoje prihodnostjo še ne ukvarja. Večere preživljajo v klubih, ki so med takratno mladino imeli kultni status, to sta predvsem MKC in tudi med starejšimi priljubljeni jazz klub Satchmo, po požigu MKC-ja pa se je scena preselila v Pekarno, ki v našem romanu ni obdelana. Veriga asociacij nujno poseže do del Andreja Predina, na primer Prihodnost d.o.o.; tudi tam najdemo podobne MKC-jevske scene, sploh pa uverturno posedanje na Slomškovem trgu ter verbalne, pa tudi fizične spopade med posedovalci na različnih klopeh v parku. Kam segajo ambicije mladeži, je opisano v naslednjem odlomku:

»Vesna je bila te dni pričakovano apatična. Ata in mama sta jo vpisala na pravo. Vpisala, ker ni sama imela prav nobenih pretenzij po takem študiju. Pa je mama ukazala, ata pa ubogal, da je treba punco vpisati na fakulteto, ki bo povila ugleden poklic. A je že od začetka vse kazalo na abortus. Najhuje pri vsem je bilo, da podobno kot jaz tudi sama ni imela nekih drugih aspiracij ali pretenzij, kaj bi počela v življenju. Fajn se imet – ja; droge in seks – ja; lepe cote – ja; muzika – ja; študij, odgovornost, služba –ne!«

Prišli smo do Vesne, Dejanovega dekleta. Njeno uživanje drog je preseglo rekreativne okvirje in zapadla je odvisnosti od heroina. V romanu je precej prostora namenjenega raziskovanju razlogov za Vesnino odvisnost. Ali je to nepredelana travma iz otroštva, ko je po smrti njenega bratca Vesnina družina razpadla na psihološki ravni? Ali tiči v njenem občutku, da ni ljubljena? Ali je vzrok v njenem značaju, morda prirojeni apatiji in nezainteresiranosti za življenje in zato potrebuje kemično aktivacijo?

»Mogoče ti je tak, da ko se zadeneš, kot da te dajo v neko posodo in pokrovko gor, meni pa je, kot da sem celo življenje v tej posodi, ko pa si dam šus, pa se pokrov končno odpre. Končno vidim, slišim, čutim … Čutim, ja, to mi je najbolj pomembno …«

Odgovorov na takšna vprašanja navadno ni. Lahko je le nesrečno naključje, ko eksperimentiranje pri določenih ljudeh prekorači v odvisnost, pri drugih pa pač ne. Pisatelj veliko prostora namenja posameznim opojnim sredstvom, njihovem učinku, razlikah med njimi, velikokrat na zelo spoznaven, pa tudi na prav zabaven način. Slikoviti in duhoviti so tudi opisi subkultur, ki so sobivale v tistem času, od pankerjev in metalcev do na novo porajajočih se skejterjev in raperjev.

Pogosta motivika Najijevih del so družinski odnosi in čeprav govori o grenkih rečeh, je istočasno tudi zabaven. Na primer pri spopadu med Dejanovim bratom Grego in njunim očetom. Brat je rojen depresivec, darker, ki se vleče kot megla in dolgovezi v nedogled, oče pa, kot se izrazi pisatelj, z »žilico za popizditis« v sebi, ki se zaradi negotove socialne situacije in grožnje izgube službe še toliko hitreje razplamteva. In je počilo:

»Nekoč sta se zaradi povsem banalnega vzroka, kdo bo pospravil krožnike z mize, pričela ruvati in vleči po dnevni sobi. Jaz sem ju poskusil spraviti narazen, mati se je histerično drla in ju jokajoče prosjačila, naj nehata. Foter je kričal, da je totalna izguba ter da ga je sram, da ima za sina takega čupavega Kristusa in bitlesa, kot mu je verjetno sedel košček besedila Lačnih Franzov tako nehote v tisti moment. Grega se seveda ni dal, pa mu je vračal v enakem glasbenem kontekstu, da so on, torej foter in pa njegovi prokleti praslovani zajebali vse, kar se je zajebat dalo, ter da on sam raje crkne, kot pa da postane vaterpolist, koristna žival za vsako družino, samo da starega pred gosti zastran njega ne rabi biti sram! Stari se tu seveda več ni mogel kosati z nabritim in nadrealističnih besedil štajerskega benda polnim sinom, pa ga je vsipal, potem pa se še sam pričel cmeriti, kako ga noben ne razume, kaka žrtev da je, »vse sem dal za vas, vi pa mi tak vračate« in podobno. Pozorište u kući, stari…«

Ob nastanku nove države se je razcvetela tudi nova podjetnost. Naji se z afiniteto do sociološke analize loti tudi tega pojava. Nekaj poglavij je posvečenih predstavnikom mariborskega podzemlja, ki izkoriščajo anarhijo, ki je nastala po spremembi družbenega sistema, in poteze nekaterih se Mariborčanom zazdijo kar nekako znane…

Omenila sem že, da se bo beseda tekla tudi o jeziku, v katerem je roman napisan. Pisatelj se globoko spusti v pogovorni jezik in nastane čarovnija, ki naravnost in spontanost govorečega izrazja ohrani tudi takrat, ko je le-to odtisnjeno na papir. Mariborski dialekt je pomešan s slengom tukajšnje mladine in kletvice so pač obvezni sestavni del takšnega govora ali povedano drugače: ljudje pač tako govorijo. Izgubiti to ob prenosu na papir oziroma v književnost pač nima smisla, sploh če bi se zaradi tega izgubila avtentičnost nekega časa in prostora. Predvsem po jeziku, pa tudi po vsebini in zaradi pomembne vloge glasbe v njem bi lahko Ringlšpil primerjali s kultnim Trainspottingom škotskega pisatelja Irvina Welsha, ki proučuje edinburško družbeno dno, zaradi briljantnega prevoda Andreja Skubica pa se lahko ob branju kratkočasimo z dešifriranjem ljubljanskega slenga.

Jasna Mlakar