Z nami je knjižni poklon slovenski umetnosti, Galeriji Božidar Jakac, Kostanjevici, cistercijanom, samostanom, arhivskim dokumentom in freskam, ki v današnji dan rišejo zgodbe, budijo odnos do preteklosti, vznemirijo radovednost in burijo domišljijo.
Publikacija je miren in poglobljen vstop v galerijo, naše drsenje je skoraj meditativno, postaje ob umetninah pa odstirajo mnoga občutja in čudenja ter možnosti za razmisleke in nadaljevanja. Povežejo se prostori, galerijske vsebine, tihi pogovori, zapisano besedilo in ilustracija. Slednja v svojih zemeljskih tonih in z zastrtostjo blaži zgoščenost vsebin in vabi k nenavadnemu potepu današnjega dečka Hrasta, ki v imenu nosi legendo stavbe, ter Pisarja, davnega meniha, katerega bit in duh bivata v mehkobi in letu sove. Mnogo skupnega ju poveže. Sledita zgodovini in v sodobnem vsakdanu iščeta povezave, si pripovedujeta o dogodivščinah, željah in znanjih, se ustavljata ob umetninah, jih razgrinjata in jih povezujeta s simboliko, likovnimi elementi in z življenji umetnikov. Knjiga je odlično poučno leposlovje za mlade bralce, ki se zaokroži s predstavitvijo v zgodbo vključenih umetnin, s poglavjem zanimivih in preglednih opomb ter z abecedno urejenim slovarčkom izrazov.
V knjigi so izpostavljena dela enajstih slovenskih umetnikov, med njimi tudi Božidarja Jakca, Toneta in Franceta Kralja, Bogdana Borčiča in Janeza Boljke, iz galerije na prostem pa skulptura letošnje Prešernove nagrajenke Dragice Čadež iz hrastovega lesa, ki je kot material simbolno povezan z imenom našega literarnega junaka.

»/…/Stekel je iz knjižnice, čez arkadni hodnik, zatem je preskakoval po dve stopnici in se zadihan znašel na dvorišču, ki se je kopalo v jutranjem soncu. Ko je zagledal cerkev, je brez sence dvoma vedel, da je njegov novi prijatelj v njej. Počasi, spoštljivo je vstopil.
'Ste mislili?' je vprašal Pisarja, ki ga je skozi okna v prezbiteriju oblivala svetloba.
'Lahko bi tako rekli,' se je blago nasmehnil Pisar, 'rad imam tukajšnjo tišino. In praznino.' /…/«

»/…/ 'Duhovi smo vezani na kraj, ne moremo potovati. Jaz že dolga stoletja bivam v Kostanjevici na Krki. Zelo jo imam rad, vse to zelenje. A včasih hrepenim po modrini morja. Še nikoli nisem videl morske školjke, zato mi je še posebej pri srcu grafika Bogdana Borčića. Borčić je bil sicer rojen Ljubljančan, a je svoj čas rad preživljal tudi v Komiži na hrvaškem otoku Vis, od koder je bil doma njegov oče. Pridi, pokazal ti bom njegovo grafiko.' /…/«

Zapisala Maja Logar