Zanimiva in svetla praznična zgodba o prijaznem in vedoželjnem kužku Jimu je postavljena na temelje resničnih zgodb in informacij o prvi božični voščilnici, kraljici Viktoriji, muzeju Južni Kensington in siru Henryju Colu, njegovemu direktorju iz leta 1871.

Predvsem pa je to pravljica o prijateljstvu, povezanosti in poštenju, o moči knjig in branja in tudi o naočnikih. Polna je dogodivščin, ki si sledijo kot živopisan niz, toplih odnosov in čutne vezi med človekom in razmršenim svojeglavim terierjem. Zelo zanimiv in ne nepomemben je tudi stvarni dodatek v zaključku knjige, ki kratko umesti pripoved, nas ustavi ob spominski plošči muzeja, upodobitvah sira Cola ter njegovih zanimivih skicah kožuhastega prijatelja.

Knjigo je slikovito in dinamično zapisala avtorica knjižnih uspešnic in z oskarjem nagrajena igralka in scenaristka Emma Thompson, lepo ter v mnoge skrivnosti in tople nadrobnosti pa jo je ilustriral Axel Scheffler, ki ga najbolj poznamo po slikaniških sodelovanjih z Julijo Donaldson.

Otroško delo je odličen izbor za božično in novoletno branje in je tako navdušujoče, da bo tudi v ostalih obdobjih leta zanimivo in sveže knjižno srečanje z otroki, njihovimi družinami, knjigoljubci, vsemi, ki imajo radi kužke in muzeje ter jim je lepo ob pisanju voščilnic in pisem. Tudi za tiste, ki se znajo pisanja razveseliti. Zagotovo nas bosta povsem očarali podoba in značaj samosvojega repastega Jima, nežijo pa tudi pozornosti in ljubezen njegovega Henrya in kraljeve družine.

»/…/ Tako je Jim postal muzejski pes.
Muzej je bil čudežna zgradba. V njem so bili avenije, trgi. Stebrišča, galerije, dvorišča, balkoni, razgledišča, ulice, paviljoni, prehodi, podporni zidovi, sijajna stopnišča, oboki, kupole, stolpi, vrtovi, vodometi, ograje in petinsedemdeset stranišč.
Jimu je predstavljal ves svet.
Plemeniti gospod Henry je bil debelušen, prijazen in košat – za Jima je bil lastnik, kakršnega si je lahko le želel.
Sledil mu je, kamor koli je šel. Glede na to, da so v muzeju kar naprej nekaj dozidovali, je to pomenilo, da sta v paru vsak dan prehodila veliko kilometrov.
Plemeniti gospod Henry je bil debelušen, prijazen in košat – za Jima je bil lastnik, kakršnega si je lahko le želel.
Sledil mu je, kamor koli je šel. Glede na to, da so v muzeju kar naprej nekaj dozidovali, je to pomenilo, da sta v paru vsak dan prehodila veliko kilometrov. /…/« (str. 8-10)

»/…/ Kadar Jim ni raznašal pošte ali lajal na naslikanega psa, se je kratkočasil in užival v branju. Bil je strasten bralec. Rad je imel gledališke igre, ljubil je zgodovinske pripovedi, spoštljivo pregledoval poezijo, oboževal biografije, požiral skrivnostne zgodbe, trepetal ob grozljivkah, goltal romane. Najraje je imel vse, kar je bilo povezano z živalskim svetom, in nasploh je čislal raznovrstno leposlovje, ki ga je osebno in notranje izpolnjevalo. Skrbela ga je ena sama stvar. Tudi na zdravo oko je videl vse bolj megleno. Z bolnim si nikoli ni mogel pomagati. Navajen je bil brati z enim očesom, drugo si je prekrival s tačko. To ga ni motilo, a zdaj je postalo jasno, da potrebuje naočnike. Pravzaprav naočnik. /…/« (str. 14-15)

Pripravila Maja Logar