Presunljiv mladinski roman Kdo govori o ljubezni? prinaša težko, razkrivajočo in pogumno zgodbo, ki odsvita tudi mnogo upanja. Naseli nas k na Švedsko prebegli izobraženi iraški družini. Oče zdravnik in mama učiteljica se pred vojno z otroki zatečeta v novo okolje. S tem svojim hčeram in sinovoma hkrati omogočita drugačno in svobodnejše življenje, še prej pa jih zvrtinčita v premnoge boleče preizkušnje. S svojo tradicijo in z življenjem na dveh, popolnoma različnih ravneh, jih senčita nanje še veliko bolj, kot jih s predsodki do drugačnosti že sama družba, katere del izvorno niso a vedno bolj postaja njihov dom.

Jezikovne zapreke, nezmožnosti nove zaposlitve in strahovi pred nemočjo zamajeta preteklo trdnost in jo zrahljata do brezupja, pretiranih omejitev in slednjič celo v ločitev staršev. Tradicionalnejši oče v želji po ohranitvi odnosov s svojimi otroki pogumno in ljubeče sprejme povsem nove poglede na življenje, navidezno tolerantnejša mama pa se prepusti vse močnejšim in nepopustljivim vplivom lastne kulture in vere.

Mlada pisateljica Elaf Ali, ki je kot najstarejša hči nosila največje breme kulture časti, se je odločila spisati avtobiografski roman. Z njim je močno zanihala prostore različnosti, sočutja in čustvovanj. Osvetlila pa je tudi neizbežnost korenin, ki včasih navidezno samoumevnim vrednotam izrišejo globoke pomene. Čeprav ne gre za čustveno preprosto bralno izkušnjo, je knjigo za razumevanje današnjega sveta, življenja ter bolečega in nesmiselnega nasilja skoraj nujno prebrati in jo zelo priporočam tako mladostnikom, kakor tudi odraslim bralcem. Roman je za slovenski prostor iz švedščine odlično prevedla Iva Klemenčič, pri založbi Miš ga je skrbno uredila Nika Susman. Pritegujoča večplastna zgodba je zanimivo strukturirana in dopolnjena s pregledno označenimi stvarnimi razlagami ter z intervjuji in spomini obeh staršev. V zaključku lahko sledimo avtoričinima spremni besedi in zahvali, kontaktom, na katerih lahko slovenski mladostniki v vsakem trenutku računajo na pomoč, ter lepo zbranim virom in opombam, ki knjigo in njeno problematiko še dodatno osvetlijo.

»/…/ 'Ne laži! Se dobivaš z nekim fantom?' zarjove oče in vsa kri mu udari v obraz. 'Ti kurba odvratna!'
Ponavadi razmišljam hitro kot blisk in imam vedno pripravljen odgovor na vse, a tokrat kar obnemim. Iz sebe ne iztisnem niti besede. Kadar se oče tako razjezi, le redko obstaja kaj, s čimer bi ga lahko pomirili. Kljub temu mi ni še nikoli rekel kurba.
Slišim, kako starejši brat Josef odpre vrata svoje sobe. Pride k nam in v strahu pred tem, kaj bo rekel, zadržim dih. Me bo tudi on zmerjal? Na skrivaj pogledam k njemu, čeprav se ob stiku najinih pogledov sramujem.
'Samo moj sošolec je. Rekel sem mu, naj pokliče in vpraša za Elaf. Potrebuje pomoč pri nalogi iz švedščine, Elaf pa gre švedščina veliko bolje kot meni.'
Oče mu očitno verjame, a kljub temu prekine zvezo.
'Nikoli več ne reci kakšnemu fantu, naj jo pokliče. Ne glede na to, za kaj gre. Si razumel?'
Josef pokima in končno spet upam dihati. Presenečena sem, da se je tako hitro spomnil nujno potrebne laži. Predvsem pa sem hvaležna, da se je postavil na mojo stran. /…/« (Str. 8-9)

»/…/ Med odraščanje je bilo najtežje, da nisem imela nikogar, s komer bi lahko govorila o svojih doživetjih in občutkih. Nikogar nisem poznala, ki bi živel tako kot jaz, in v šolah se ni govorilo o zatiranju zaradi časti. Počutila sem se zelo osamljeno in drugačno, vame se je zažrl sram. Ob izidu te knjige, leta 2021, je minevalo trideset let, odkar se je moja družina zatekla na Švedsko. Trideset let je trajalo, da je nastala knjiga, ki bi jo tudi sama potrebovala med odraščanjem. /…/ Nobeno dekle ali ženska ne bi smela čutiti, da je njen molk bolj zaželen kot njene besede. /…/ Nikogar ne smemo utišati ali ga siliti v nekaj, česar sam noče. In nikomur ne bi smeli odrekati pravice do ljubezni.« (Str. 227 – 228)

Zapisala Maja Logar