Najprej hudomušno opozorilo: če morda bralci v romanu priznanega slovenskega pisatelja pričakujemo romantično zgodbo, kot bi jo znal sugerirati naslov, se bomo zmotili, saj nas Jani Virk postavi v realistično napisano preživljanje vsakdana sveže ločenega samohranilca, kateremu središče osončja predstavlja njegova osemletna hčerka. Nekje v romanu preberemo, da bi »vse najboljše ženske tega sveta zamenjal za noht od male«. A vendarle so okoli tega centra kot planeti nanizane tudi posamezne predstavnice ženskega spola, s katerimi se naš junak zapleta v sploh ne tako bežna ljubezenska razmerja. Sam pisatelj je o romanu povedal, da je »hotel dokazati, da se še da napisati ljubezensko zgodbo, ki po eni strani ne bi bila kičasta, po drugi pa prav tako ne cinična«. Nastal je roman o odnosih, prepleten z avtorjevimi razmišljanji o bivanju, vesolju in sploh o vsem, pri čemer je Virkovo kovanje besed zelo slikovito in nam pred očmi kar vstajajo podobe, ki jih prikazuje, vsebuje pa tudi elemente samoironije, ki bralčeve ustnice zavihajo navzgor.

Zgodba se pripoveduje s strani prvoosebnega pripovedovalca Blaža, učitelja kitare, ki ga poleg nezadovoljstva v službi pesti predvsem pretresenost zaradi nedavne ločitve, ko ga je žena prav nenadoma zapustila zaradi drugega moškega. Olajševalna okoliščina v tej situaciji je, da pri njem ostane hči Ula, kar je največja obramba pred padcem v depresijo, saj ga skrb za otroka pač prisili, da življenje pelje naprej. Zase pravi, da je vase zaprt tip, ki pa se vendarle boji osamljenosti. V velikih družbah se ne znajde, a vendarle mu uspe ohranjati svoj ozek krog ljudi, na katere se lahko zanese in se z njimi dobro počuti. To so predvsem stari prijatelji iz njegovega benda in pa sodelavka iz glasbene šole Mirjam. Odnos z njo je najbolj stabilen, morda prav zato, ker ne zaide v spolnost, čeprav ima blagoslov svoje hčerke, ki mu je zadala nalogo, da ji najde novo mamo. Z Mirjam torej ne prestopita meje, se pa to zgodi z vsemi ostalimi pomembnejšimi ženskimi liki v romanu, z Renate, Majo in Zalo, njihovi odnosi so se na takšen način pravzaprav kar začeli. To verjetno še najbolj čudi samega Blaža, ki sebe dojema kot štiridesetletnika z videzom zdolgočasenega uradnika ali knjižničarja (ne vem, koliko bi bili moji sodelavci zadovoljni s takšno primerjavo).

Zanimivo je, da je Mirjam edina samska in na razpolago, vse druge so zasedene. Blaž si torej želi prepovedanega sadu oziroma lahko postavimo vprašanje, ali se sploh namerava resno zaplesti z žensko, čeprav deluje kot družinski tip. Morda je še prezgodaj, ni še prebolel ločitve. Nekje piše, da se še vedno »ne morem normalno pogovarjati z bivšo ženo, z njo še vedno govorim z nekim tujim, globokim glasom, prekritim z gosto gmoto razbitih spominov, potopljenih iluzij, zmečkanih načrtov«. Je pa vsekakor to bila velika ljubezen, zaradi katere si je že pred poroko ogledoval prostore na pokopališčih, da bi bila skupaj tudi še po smrti in ne le vso življenje.

Poleg žensk ima Blaž tudi druge interese. Občuduje kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcio Marqueza, mehiškega kitarista Carlosa Santano in vesolje, sploh tako kot ga je opisal Gregor Strniša, in o vsem tem namerava napisati knjigo. Proti koncu romana ga najdemo v Mehiki, ko se s tem potovanjem uresniči njegova dolgoletna želja. Morda gre tudi za beg pred njegovim ljubezenskim večkotnikom, ki se precej zakomplicira. A vse to so zadeve, ki jih bo Blaž moral reševati kasneje, ko se naša zgodba že konča.

Jasna Mlakar