Roman Neila Gaimana, je začel nastajati kot kratka zgodba, nato pa je prerastel v fantazijski večplastni roman, v katerega avtor spretno vpleta elemente spomina, vsakdanjega in nadnaravnega. Glavni junak, katerega imena ne poznamo, se vrne domov na pogreb. V želji, da bi se izognil prisotnim po pogrebu, se umakne na lokacijo, kjer je stala njegova domača hiša iz otroštva, ki je sedaj ni več. Nato pa ga pot popelje do kmetije Hempstockovih žensk (prijateljice Lettie, njene mame Ginnie in babice gospe Hempstock – ženske, ki predstavljajo varovalno mrežo in v mitološkem smislu predstavljajo arhetip trojne boginje, poznan iz več različnih svetovnih mitologij, še posebej povezane z luninim ciklom), kjer se začnejo prebujati spomini.

Spomin ga ponese v čas, ko je bil star sedem let in ko se začnejo dogajati zapleti, ki so osnova za celotno zgodbo. Na njegovo praznovanje sedmega rojstnega dne ni prišel nihče od povabljenih, le sestrica in njena prijateljica, ki sta bili opazovalki, sta se pridružili pri torti. Prvo srečanje z Lettie se zgodi, ko z očetom in policistom v pogrešanem avtomobilu najdejo mrtvega najemnika, rudarja opalov. Tematika samomora in iger na srečo hitro vstopi v zgodbo in jo dodatno zaplete. Tudi preizkušnja z muco in njeno nesrečo pusti grenak priokus.

Ves čas sledimo pogledu in razmišljanju odraslega o svojem otroštvu, ki ni bilo srečno. Glavni junak se okliče za nesrečnega otroka, čeprav je bil občasno zadovoljen. In prav svet knjig je bil tisti, kjer je preživel največ časa. Tudi sanje in njihov pomen nas dodatno postavljajo v območje grozljivega in nenavadnega. Finančne težave družine, vnesejo povsem novo dinamiko. Še dodaten zaplet pa predstavlja nova varuška Ursula Monkton. Je res nastala iz črva, ki se mu je naselil v nogo ali je le odraz ljubosumja, ki ga zazna otrok, ker zaplete v svoje mreže očeta. Ursula je bila zanj »plahutajoča platnena pošast, črv in bolha«. Pošast v obliki varuške izpostavlja prav denar, ki naj bi si ga vsi ljudje želeli ter naj bi nas osrečeval. Ko se deček skoraj zaduši s kovancem nas seznani: »Nekomu sem želel povedati o šilingu, vendar nisem vedel komu. O odraslih sem vedel dovolj, da sem se zavedal, da mi ne bi verjeli, tudi če jim povem, kaj se je zgodilo. Odrasli so mi tako ali tako le redko verjeli, tudi ko sem povedal po resnici. Le zakaj bi mi verjeli glede nečesa, kar je bilo tako neverjetno?« (str.38) Prav Lettie in njene prednice pa predstavljajo rešitev malemu dečku. Pogum, poznavanje nadnaravnega in ocean za hišo (ki je v resnici ribnik) so rešitve, ki so mu prikazane. In neverjetno zaupanje v deklico mu predstavlja edini izhod iz groze, ki jo doživlja. Prav Lettie ga sprejme pod svoje okrilje, ga vodi v nadnaravni svet in predvsem ga ščiti pred nevarnostmi, ki ju doletijo. »A ni me bilo strah in ne bi vam znal povedati, zakaj me ni bilo strah. Zaupal sem Lettie, prav tako kot sem ji zaupal, ko sva se podala iskat tisto plahutajočo stvar pod oranžnim nebom. Verjel sem vanjo in to je pomenilo, da se mi ne bo zgodilo nič žalega, dokler bom z njo. To sem vedel tako zagotovo, kot sem vedel, da je trava zelena, da imajo vrtnice ostre lesnate trne in da so kosmiči za zajtrk sladki.« (str. 126)

Tekst je ves čas malo grozljiv. Spomini prinašajo veliko bolečine, besa in groze. Prisotnost črvov, pošasti, ptic lakotnic in drugega nadnaravnega ustvarja temačno vzdušje. Seveda je izpostavljena tudi očetova jeza in predvsem stiska otroka, ko lastne predstave in domišljija poskrbijo za grozno vzdušje in strašljiva občutja. Cikličnost je še ena od značilnosti, ki jo Gaiman spretno vnaša v svoj roman. Zanimiv je tudi element poezije, avtor vnaša tudi citate iz znanih otroških knjig, veliko je mitologije in folklore. Priporočam v branje tudi spremno besedo Ocean na koncu poti ali globoka modrina spomina prevajalke Mance Noč Oletič. Naj izpostavim še prevajalkino misel: »Pripovedovalec se ob spominih na dogodke iz otroštva znova poveže s svojo preteklostjo, kar mu omogoča, da bolje razume samega sebe. Poleg tega mu to omogoči, da prevzame svoj del osebne odgovornosti, ki jo nosi v zvezi z dogodki iz otroštva. Vendar se zdi, da je nekaterim spominom usojeno, da ostanejo zakopani oziroma potopljeni globoko v oceanu.« (str. 203)

Za konec pa še avtorjev citat: »Majcen delček mojih misli se je spominjal drugačnega sosledja dogodkov, a nato se je spomin izgubil, kot bi se zbudil iz krepčilnega spanca, pogledal naokoli, se pokril čez glavo in se vrnil v sanje.« (str. 179)

Ana Dolinšek