Pravljice iz Smrekarjeve ulice 9 so avtorjevi spomini na otroštvo, ki ga je v krogu razširjene družine preživljal v zanimivi hiši s kovaško delavnico, senco primorske brajde, spodnjim in stranskim oknom in svetom, ki se je razprostiral pod njima: k mestu in bližnjim hribom ter na drugo stran k makadamski poti, travnikom, vinogradom in vrtičkom. Predvsem pa k domišljijskim predstavam in potovanjem, skozi katera vstopamo v dečkov dom in vsakdan, k njegovim željam, strahovom in sanjam. Pogosto zgodbe spodbudijo drobci spomina in občutja, potem pa zajadrajo in nas nosijo na toliko ravneh, da se skoraj hkratno nasmihamo duhovitim primerjavam ali dogodivščinam in osupli tiho obsedimo ob ranljivem otroškem doživljanju in bolečini. Knjiga se ne boji poti naprej in zna čas usmeriti tudi tako, da kdaj teče nazaj, spomini pa so ob literarnih in čutnih dragocenostih potreseni tudi z mnogimi zanimivimi nadrobnostmi iz preteklosti Košakov ter prinašajo utrip skupnosti, odnosov in načina življenja nasploh.

Publikacija je, kot že nekaj odličnih del Boruta Gombača, izšla pri založbi Aristej, z ilustracijami jo je občutljivo in sodobno obogatil Toni Buršić in se pri svojem delu omejil na odtenke okre, umirjeno zelene, črne in bele. Grafično oblikovanje je prevzela Katja Kastel Krančan, njena urednica pa je Emica Antončič. Lepo je imeti tako skrbno ustvarjeno, estetsko in bogato knjigo mariborskega avtorja, mariborske založbe in mariborsko-košaških zgodb.

"/.../ Danes se ne imenuje več Cejlon, ampak ima pravljično ime Šrilanka. Od tam so v Smrekarjevo ulico 9 prihajala velika podolgovata, modro in rdeče obrobljena letalska pisma z orjaškimi pisanimi znamkami.
Čeprav jih je očka pisal redno, jih je poštar prinašal neredno. Nekaj tednov jih ni bilo, potem jih je prišumelo več naenkrat. /.../

Tudi zato se mi včasih, ko razmišljam o njem, zdi, da sem bil na Cejlonu med nevarnimi sršeni, kačami, sloni in tigri jaz in ne on. Jaz, ki sem se v resnici v tistih časih bal celo najprijaznejšega drobcenega psička. Jaz, ki le redko za dlje časa zapustim domače okolje in v resnici najraje, najdlje in najbolj nevarno potujem v svojih pesmih in pravljicah. /.../"       
(Str. 38, 39)

Dodam še predstavitev Boruta Gombača s spletne strani založbe Aristej - kako dobro zna založnik odslikati svoj odnos in poklon avtorju ter zaobjeti vzajemno zaupanje in spoštovanje, ki gradi njuno dolgoletno sodelovanje z več za slovensko otroško in mladinsko književnost pomembnimi knjižnimi izdajami (Prostorček in minutka, Dve igrici z glavo in repom, Velike oči male budilke, Nekdo iz smetnjaka).

"Borut Gombač sodi med vodilne slovenske mladinske avtorje, piše pa tudi pesmi za odrasle, lutkovne, gledališke in radijske igre ter šansone. S knjigami za otroke, izdanimi pri Založbi Aristej, je bil že večkrat nominiran za nagradi desetnica in večernica. Zaposlen je kot bibliotekar v Univerzitetni knjižnici Maribor." (https://aristej.si/leposlovje-za-otroke/pravljice-iz-smrekarjeve-ulice-9)

Zapisala Maja Logar