Janja Vidmar, odlična in večkrat nagrajena slovenska pisateljica, ki vseskozi veliko ustvarja tudi za otroke in mladostnike, je zapisala svež in dinamičen mladinski roman. Poln je odnosov mladostniške druščine zelo različnih si deklet in fantov, pa tudi razmišljanj, pustolovščin, premagovanj problemov in preizkušenj. Izmenično nas v lok dogajanja s svojo pripovedjo vodijo trije člani skupine (Iza, Lucija in Ognjen), ki se v okviru mladih planincev podajo na otok Krk in tam na pohodniško-romarsko pot Camino Krk. Poglavja romana sledijo etapam, znotraj njih pa je vse nepredvidljivo povezano, prepuščeno ritmu prehojenih razdalj, vznemirljivih dogodivščin in iskalne akcije, ki dogajanje dodobra vzvalovi in doseže tudi premike v odnosih in empatiji. Vsem, ki imajo Krk radi, bo roman zanimiv tudi zaradi njegovega obiskovanja in knjižnega potepanja po poteh ob morju, po pozabljenih vaseh in zanimivih mestih, pa vse do čakanja na lunine pokrajine in poglede k dolgim hrbtom Prvića, Golega otoka in Raba. Zanimive so tudi vključitve zgodovinskih in kulturnih znamenitosti otoka, ki jih vodniki kratko nanizajo v vodenje, naši pripovedovalci jih povzemajo, bralci pa jih mimobežno zaznavamo kot radovedne detajle, ki ne dolgočasijo, temveč dodatno opredeljujejo dogajalni prostor.

Koliko še? Janje Vidmar je dobro in vznemirljivo mladinsko branje, ki več kot odlično ustreza počitniškemu času, Mariborčani pa smo lahko ponosni, da si z avtorico delimo skupno mesto.

Roman se umešča v zbirko Zorenja, nad njim je bdela urednica Gaja Kos.

"Motovilimo se med hišami s stopnišči in kamnitimi ograjami. Nakajkrat pošteno zabluzimo. Iščemo pot v Kornić. Jaz večinoma samo zmedeno sledim. Počen sem zaradi Ize. Ves čas sem ji za petami. 'Kaj ti je bilo najhuje v gozdu?' vprašam, da bi nekaj rekel. Potim se in živčen sem ko pes.
Premišljuje, strmeč predse. Grize si ustnico in potem strese z glavo.
'Samota,' mukoma izdavi, 'ni hujšega, kot če ostaneš čisto sam.'" (str. 277)

Maja Logar