Pri založbi MIŠ je izšla ilustrirana knjiga nenavadnih zgodb odlične mladinske pisateljice Maše Ogrizek. Likovno spremstvo, ki se lepo poda k besedilu, je prispevala ilustratorka, restavratorka in oblikovalka lutk Zala Kalan. Njene ilustracije so inovativne, sodobne in razmišljujoče. Delujejo raznovrstno, mestoma kolažno, upoštevajo različne perspektive, mnoge odnose in spremljajoča dogajanja, s čimer tvorijo nadvse zanimive vzporedne zgodbe. Ilustratorsko prehajanje čez strani budi občutek svobode, drobni detajli pa domišljijo, s katero dodatno vzvalovijo že tako močno literarno predlogo.

Prigode pisateljičinih junakov zabavnih imen in samosvojih navad presenečajo tudi s povsem nepredvidljivimi preobrati in duhovito vedrino. Domišljija je ovita v nonsens, ta pa v odlične domislice, besedne igre in medbesedilnost, kar literaturo Maše Ogrizek dviga v nadpovprečje in vznemirljivosti. Knjiga je tako zaradi literarnega kot tudi ilustratorskega deleža večnaslovniška izkušnja, skrbno jo je uredila Tina Bilban.

Zgodbe se dogajajo med prebivalci Čudnega dola. V njem živijo gospod Atanasov, ki se spozna na vodovod, namesto klobuka nosi ananas in marsikatero vprašanje začne: »A na-nas (na primer) hecate?« Njegov najboljši prijatelj je gospod Branko iz banke, čigar kapa je šop banan in ga zato vsi kličejo Bananko.

Gospodični Mirna in Živa Resnik, hčerki Tihomirja in Veselke Resnik, sta nekega večera ob Živinem obisku ležali pod zvezdami in se počutili kot deklici. Živa tudi tokrat ni imela ravno veliko časa za postanek, sestri pa je v dar pustila kovček svojih premajhnih oblačil. Ker niso bila ravno po njenem izboru, se je gospodična Resnik sprva hudovala, ko pa je sestro že preveč pogrešala, je vsak dan oblekla katero od njenih oblek. V eni je plesala, v drugi skupaj z učenci čisto igraje recitirala Prešernovo Vrbo...

Marsikje v knjigi začutimo, kakšno moč imajo besede. Včasih se ujamejo v kletko, včasih se lahko sestavijo v pesniško zbirko, pri gospodični Ivanc pa jih znajo nadomestiti znamke in namesto njih sestaviti celo pravo pismo. Verjamemo, da se je gospodična Julija, natanko tako, kot je sanjarila, nekega dne res spremenila v kovček. In da je gospod Breznik sprehajalec čevljev, da se je ob njegovo službo marsikdo spotaknil, dopust pa, da je vselej bos preživel na peščeni plaži. Zamislimo se ob izgubljanju lastnih orisov in ob njihovemu ponavljajočemu obrednemu dorisovanju, ko se priimek vzporedno spreminja iz Kredarja v Voščenka in se spominja tudi gospe Pastelove. Gospodična Majcen je večno iskala velike tuje kopalnice, saj je bila njena majhna in le s tušem, brez namakanja v kadi pa ni znala pisati trčenih knjig. Vse bi bilo v redu, če se vanje ne bi zaklepala ure dolgo, in ko je gospod Atanasov to izvedel, ji je že naslednjega dne v dnevno sobo namestil kopalno kad. Enako ustrežljiv je bil v knjigi tudi župan Čudnega dola, gospod Veljko Nardini. Svojim meščanom je izpolnil skoraj vsako željo.

»/…/ Čajnica je bila kmalu nared in postala je priljubljeno zbirališče meščanov. Tam so klepetali, brali, pisali, igrali domine in šah, včasih pa tudi zaplesali. »Bi si želeli še kaj?« jih je spraševal župan. »Večjo knjižnico, letno kopališče in pokrito balinišče, so naštevali prebivalci Čudnega dola. »Pa domačo pekarno, zeliščarsko lekarno in slaščičarno!« se niso ustavili. Župan Veljko Nardini si je želje skrbno zapisal in jih eno za drugo tudi uresničil. Zadovoljni meščani so ga začeli klicati Željko, a se zavoljo tega ni prav nič jezil, saj je končno spet vedel, zakaj si je pravzaprav sploh želel postati župan.« (Župan Veljko Nardini in pozabljene želje, str. 64)

Ne vem, če po županu, zagotovo pa je lahko zaradi nekaterih drugih nadrobnosti, Čudni dol mogoče tudi Maribor. V njem namreč gospod Mrak živi na Smetanovi ulici, na kateri je kiosk z najboljšim sladoledom v mestu, v bližini pa je klopca, okoli katere se zbirajo srake in čakajo na odvržene štrclje kornetov. Gospodična Rakovec, ki je Mrak s frakom ni videl vse od osnovne šole, potem pa sta se z velikim veseljem skupaj sprehodila skozi park, živi na drugi strani reke na Dvorakovi ulici, kjer stoji prav takšen kiosk s sladoledom. (Gospod Mrak in njegov frak, str. 40-43)

Hvala Maši Ogrizek za te vzporednice, in morda ni naključje, da njene ilustratorske povezave vodijo tudi k umetnicam lutkovnega sveta. Ob Zali Kalan jo večkrat ustvarjalno srečamo tudi z Darko Erdelji, mariborsko ilustratorko, scenografko in kiparko, zaposleno v Lutkovnem gledališču Maribor. Vabljeni k njunim skupnim knjigam (Zgodbe izpod mize, 2024; Zasukane zgodbe, 2025), seveda pa tudi k vsem ostalim, ki sta jih spisali in ilustrirali.

Zapisala Maja Logar