Finska avtorica Anja Portin nas z romanom Radio Popov, v prevodu Julije Potrč Šavli in ilustracijami Miile Westin, popelje v svet pozabljenih otrok. Čeprav smo iz drugih zgodb o sirotah, najdenčkih in zapuščenih otrocih navajeni žalostnih in srce trgajočih izkušenj, nas tokrat pričakajo drugačni junaki in njihove zgodbe.

Alfred Pozabljeni je devetletnik in pripovedovalec zgodbe. Živi z očetom, ki je veliko na službenih poteh, ko pa je doma, je prisoten le fizično. Ampak Alfred zna poskrbeti sam zase. Neke noči spozna Amando Listovec, ki skrbi za nekatere pozabljene otroke, medtem ko ponoči dostavlja časopise. Njena značilna nočna darila so jabolka, doda tudi sendvič in par nogavic.

Amanda živi na skrivni lokaciji, okrog njene hiše pa se razprostira nasad jabolk. Družbo ji delata maček Krivopecelj in vrana Šarlamovski. Toda Amanda ni kdorkoli, temveč je Ostrouha in s posebnimi ušesi zaznava bližino pozabljenih otrok.

Alfred se preseli k Amandi, kjer skupaj najdeta zapuščen radio fizika Aleksandra Stepanoviča Popova. Prav radijski program radia Popov, ki ga vodi Alfred, poveže pozabljene otroke. Hkrati se zgodba vedno bolj zapleta, v ozadju pa se razkrivajo številne skrivnosti, ki vplivajo na njen potek.

Napet roman opozarja na pozabljene otroke in poudarja pomen empatije odraslih pri prepoznavanju otrok v stiski. Hkrati pa pokaže njihovo iznajdljivost, prilagodljivost in sposobnost, da tudi v težkih okoliščinah poiščejo pot do drugih. Avtorica je za roman leta 2020 prejela prestižno nagrado finlandia za najboljše finsko mladinsko in otroško delo.

Zgodba o pozabljenih otrocih tako ni le zgodba o osamljenosti in pomanjkanju pozornosti, ampak tudi o prijateljstvu, medsebojni pomoči in predvsem o tem, kako pomembno je, da nekoga zares opazimo in slišimo.

Za pokušino še citat:
»Ne glede na vse hude stvari, ki sem jim bil priča v tej noči, sem bil srečen. In če sem bil jaz, najbolj osamljen fant na svetu, tiste noči srečen, morda še obstaja upanje tudi za druge Pozabljene, da se bodo nekoč počutili enako. Če nič drugega, jim lahko pomagam pri zavedanju, da jih nekdo v temni noči sliši, ja, resnično sliši. Ko sem šel ob svitu končno spat, so se mi misli sukale le okoli ene stvari. Radia Popov.« (str. 79)

Ana Dolinšek