Sijanje je četrti roman znamenitega ameriškega pisatelja grozljivega žanra, Stephena Kinga. Osrednji lik zgodbe je moški po imenu Jack Torrance, ki se kot hišnik oziroma oskrbnik zaposli v znamenitem hotelu Overlook v Koloradu, ki popolnoma osamljen in odrezan od sveta stoji sredi visokih gora. Jack se tako vanj vseli skupaj z ženo Wendy in sinom Danny-jem in sicer za časa izven sezone – v hotelu bivajo tako popolnoma sami. Jack, ki se ukvarja tudi s pisanjem, bi v tem času namreč rad dokončal svojo dramsko igro, prav tako pa bivanje v praznem hotelu prepozna tudi kot priložnost, da se še bolj zbliža s svojo družino in premaga odvisnost od alkohola. A bivanje v ogromnem starem hotelu, ki nikakor ni tako »nedolžen« kot je videti na prvi pogled, se kmalu sprevrže v pravo nočno moro, ki postavi na preizkušnjo celotno družino. Kmalu se izkaže, da ima Danny prav posebno sposobnost, to je sposobnost sijanja. Nekateri bi lahko temu rekli tudi šesti čut, sposobnost jasnovidnosti, branje misli in podobno. Kot trdi avtor, bi naj sposobnost sijanja imel vsakdo izmed nas, le da nekateri sijejo močneje od drugih. Dogodke v hotelu, ki je že tako poln slabih spominov in energije, pa še dodatno spravi v tek ravno Danny-jeva sposobnost sijanja.

A morda še bolj zanimiva od zgodbe same je resnična izkušnja avtorja, ki je služila kot navdih za roman. Še zelo mlad Stephen King je namreč v oktobru leta 1974 zaradi močnega sneženja skupaj z ženo in sinom prispel v hotel Stanley v Koloradu, kjer so prespali eno noč, to pa ravno na predvečer zaprtja hotela za zimsko sezono. V ogromnem hotelu so bili tako edini gostje, domov je odšla že tudi večina zaposlenih. Dolgi, prazni hodniki in snežno neurje, ki je divjalo zunaj. Stephen je imel tisto noč zelo čudne sanje. V njih je njegov sin tekal po hotelu oziroma pred nečim bežal – to naj bi bil duh sobarice, ki ga je preganjal po hodnikih, po nekaterih verzijah pa celo požarna cev (ki ima tudi v knjigi pomembno vlogo). Stephen se je zjutraj prebudil popolnoma osupel in v trenutku dobil idejo za celotno zgodbo, ki jo je nato, ko so zapustili hotel, napisal v zelo kratkem času. A v romanu še zdaleč ne gre za običajno zgodbo o duhovih, temveč je avtor dvignil zgodbo na povsem novo raven. Pod zloveščim vplivom hotela so tukaj resnični ljudje, natančneje glavni lik, Jack, tisti, ki se zelo počasi spremenijo v resnične pošasti in želijo škodovati svojim najdražjim.

Kar se tiče same vsebine in strukture zgodbe lahko ljubitelji Stephena Kinga tudi tukaj prepoznajo njegove največje odlike, kot so opisi likov do potankosti, kar bralcu omogoča, da se z njimi z lahkoto poistoveti. Prav tako je močno prisotna bivanjska problematika, saj so liki nenehno vpeti v povsem običajne in vsakodnevne probleme in stiske, kot so razne oblike odvisnosti, izguba nadzora nad lastnimi čustvi, zapletenost odnosov z najbližjimi in podobno. Nad vsem pa kraljuje avtorjeva nenadkriljiva zmožnost ustvarjanja napetosti (še posebej proti koncu knjige). Grmi iz žive meje v obliki živali, ki se premaknejo, ko človek umakne pogled, požarna cev, ki sicer obešena na steno mirno sloni na svojem naslonu, a čim ji človek obrne hrbet, pade na tla, obrnjena proti njemu – vse to ustvarja izjemno nelagodno in zlovešče vzdušje, saj ne vemo, ali se to v resnici dogaja ali pa se glavnim likom, ki v hotelu bivajo popolnoma sami, počasi pričenja mešati od samote.

Ob zaključku bi dejal, da je to eden izmed romanov, v katerega se bralec »potopi«. Terja veliko časa in potrpežljivosti, kar se pa na koncu več kot obrestuje. Vsaj za tiste, ki smo ljubitelji mojstra tega žanra. Za konec pa še citiram odlomek iz zadnjega dela knjige, saj je avtor zaključil svoje epsko delo z izjemno lepimi besedami, ki bi jih moral slišati vsak:

»Danny, poslušaj me. O tem bom spregovoril s tabo zdaj in nikoli več. So stvari, ki jih ne bi smeli povedati nobenemu šestletnemu fantiču na svetu, ampak tisto, kar bi moralo biti, in kar v resnici je, redkokdaj pride skupaj. Ta svet je težak, Danny. Ne zmeni se zate. Ne morem reči, da sovraži, mene in tebe, ampak ljubi naju tudi ne. Grozne stvari se dogajajo, tudi takšne, ki jih nihče ne zna razložiti. Dobri ljudje umirajo na najhujše, mučne načine in pustijo same tiste, ki so jih imeli najrajši. Včasih se zdi, da samo najslabši ljudje ostanejo zdravi in uspešni. Svet ni tisti, ki bi te imel rad, toda tvoja mama te ima in jaz tudi. Dober fant si. Žaluj za svojim očkom, in kadar se počutiš, da se moraš razjokati zaradi tistega, kar se mu je zgodilo, se skrij v omaro ali pod odejo in jokaj, dokler je potrebno. Tako ravna dober sin. Vendar pazi na to, da greš naprej. To je tvoja naloga na tem svetu; da ohraniš ljubezen in greš naprej, ne glede na vse. Zberi vse svoje moči in kreni dalje.«

Nino Sorčič