Ruški odeum, prizorišče, namenjeno gledališkim uprizoritvam, ki ga Mezneričeva ruška cerkvena kronika, nastala v 18. stoletju, omenja in postavlja v 13. stoletje, je najverjetneje zgolj legenda. Gledališke igre v Rušah lahko povežemo šele z delovanjem ruške latinske šole in jih datiramo v čas med letoma 1680 in 1722. Njihov začetnik je bil župnik in učitelj Luka Jamnik. Glavni izvajalci so bili učenci in učitelji omenjene šole, ki so jim pomagali gostujoči umetniki iz različnih jezuitskih kolegijev in iz vrst benediktincev. Igre so bile del učno-vzgojnega procesa. Izvajali so jih na ruško nedeljo, v septembru, ko se je šolsko leto zaključevalo. Po vsebini so bile verske, skoraj v celoti posvečene čaščenju ruške Matere božje. Odigrali so jih v domačem jeziku, pa tudi v nemščini in latinščini. Velik poudarek so dajali scenografiji, kostumom, raznim gledališkim rekvizitom ter igri kot taki, kretnjam in mimiki. Ker posebne dvorane niso imeli, so jih izvajali na prostem, na odru ob cerkvi. Po zatonu verskih iger v okviru latinske šole je gledališka dejavnost dobila nov zagon v 19. stoletju, v času narodnega prebujanja. Leta 1865 je bilo v Rušah ustanovljeno Kmetsko bralno društvo, in ko je njegovo vodenje prevzel zdravnik dr. Gašper Gorišek, so se v društvu lotili tudi uprizarjanja sprva manj zahtevnih in krajših predstav. Zelo dobri pogoji za gledališko dejavnost so v Rušah nastopili z izgradnjo Sokolskega doma leta 1930, kjer so bili na voljo velik nov oder ter garderobni in drugi spremljajoči prostori. Leta 1932 so na pobudo Vekoslava Janka, Rušana, ki je kot operni pevec delal v Ljubljani, v t. i. Črnkovi grapi ob finančni pomoči občine ter lokalnih podjetij odprli še Ruško letno gledališče.

Viri in literatura:

• Rezman, V. (2012). Igre in odri: (gledališke igre v Rušah): ob 80-letnici Ruškega letnega gledališča. Društvo za razvoj Lira.

Pripravila: Mag. Nina Hriberšek Vuk, Center za domoznansko dejavnost Mariborske knjižnice