Janez Ivačič

INFLUENCERJI, SOCIALNA OMREŽJA IN SVOBODA GOVORA

Januarja leta 2021 je družbeno omrežje Twitter trajno ukinilo uporabniški račun ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Mnogi so odločitev navdušeno pozdravili, slišati pa je bilo tudi opozorila, da gre za resen napad na svobodo govora. Ali smo res priča nevarnemu omejevanju svobode izražanja? Če lahko tako preprosto izgine račun enega najvplivnejših ljudi na zemlji, dejansko ne moremo mimo vprašanja, koliko objav, vsebin in celotnih računov je dnevno cenzuriranih in ukinjenih. V kolikšni meri nam je na socialnih omrežjih kršena pravica do svobode govora in v kolikšni meri smo podvrženi cenzuri? Ali bi država vsaj do določene mere morala nadzorovati socialna omrežja?

Svoboda govora in izražanja je temeljna človekova pravica, ključna za napredek družbe in celotne civilizacije. Gre za pravico do izražanja lastnega mnenja, torej temelj vseh pravic, ki sestavljajo demokratično družbo. S svobodo govora se odpirajo vrata kritiki in daje možnost za opozarjanje na nepravilnosti in nepoštenosti v sistemu, brez strahu pred preganjanjem in zatrtjem. Svoboda govora je tako edino orodje, ki lahko v kali zatre tiranijo in diktaturo, totalitarne sisteme. Vidimo torej, kako zelo izjemno pomembno je, da problematiko svobode govora naslavljamo znova in znova, ko vidimo, da ta nevarno peša in omaguje na svoji poti do resnice.

Svoboda govora pa nikakor ne sme biti opravičilo za sovražni govor. Nujno je, da razumemo, kaj ta obsega. Sovražni govor je vsaka oblika spodbujanja, širjenja ali opravičevanja sovraštva in nasilja proti posamezniku ali skupini ljudi na podlagi določenih lastnosti, kot so spol, spolna usmerjenost, rasa, etnična pripadnost, narodnost, jezik, socialni položaj, vera ali druga prepričanja. Pod sovražni govor pa nikakor ne moremo uvrščati situacij, ko se nekdo zaradi naših besed počuti užaljeno ali neprijetno. Svoboda govora bi morala obsegati tudi to, da imamo pravico s svojo svobodo govora nekoga užaliti. Ničesar pomembnega o ničemer pomembnem namreč ne moremo nikoli reči, ne da bi pri tem morda nekoga užalili.

Vsak dan algoritmi določajo, katere vsebine bodo videne in katere bodo izbrisane izginile za tančico cenzure. Je to res še javni diskurz? Govor in izražanje nista le sredstvo komunikacije, gre za temelj človekovega mišljenja in razvoja družbe. V začetku je bila Beseda. Carl Jung je opozoril, da ljudje dejansko v večini ne razmišljamo. Misli se pojavijo v naših glavah in mi jim verjamemo. Prava misel se razvije šele, ko o njej razmišljamo, ko jo presojamo in ko tehtno ugotovimo, če je prava. Ljudje pa ne mislimo le v tišini svojih glav, marveč skozi govor in izražanje. Brez svobode govora zato ni prave misli, ker se, v večini primerov, ne more razviti. Naše misli postanejo relevantne, ko so izražene in postanejo predmet diskusije. Ljudje bi morali govoriti, kar mislijo in verjamejo, da je prav. To je pravzaprav naša dolžnost. Zagovarjati in iskati resnico. Ne moremo pa pričakovati, da bo zmeraj vse, kar bomo rekli, prav. S pravico do svobode govora imamo zato nujno tudi pravico do napak. Naše misli so tako v javnem diskurzu izpostavljene potencialni kritiki, kar je ključno za iskanje resnice in razvoj prave misli. Misel se ne more razvijati v osamitveni celici. Razvija se med drugimi mislimi, ki jo izzivajo, ji nasprotujejo in jo silijo k nadaljnjemu razvoju. Kot je govoril britanski filozof John Stuart Mill v svojem delu “O svobodi”, je edini način, da odkrivamo resnico, soočenje različnih mnenj. Ker je človekova narava sama po sebi pristranska in ni zato nobeno mnenje in nobena misel imuna na napake. Če se želimo resnici torej vsaj približati, moramo naše misli med seboj soočiti. In prav svoboda govora nam omogoča, da izpodbijamo mnenja in jih preizkušamo ter kalimo. To je edini možen način, da ohranimo napredek, pravi Mill.

S porastom socialnih medijev in omrežij, kjer je vsaka naša misel z le nekaj kliki na voljo za kritiko kar najširši javnosti, se nujno pojavi še ena težava. Gre za nevarnost tiranskega mnenja. Gre za absolutno prevladujoče mnenje večine, ki ne dopušča nobene možnosti za diskurz. Tiranska večina lahko v družbi namreč zelo preprosto zatre posameznika in manjše skupine. To se pojavlja v sodobnem svetu pod novim imenom tako imenovane “cancel culture”. Gre za tiransko družbo, kjer lahko zaradi napačnega mnenja in napačno izraženih misli izgubiš vse. To je družbeni koncept, ki agresivno poskuša zatreti svobodo govora do točke, ko se posamezniki tako rekoč samocenzurirajo, saj bodo drugače potisnjeni na rob družbe. To posameznikom in družbi bistveno zmanjšuje možnost za razvoj in napredek. “Cancel culture” lahko zaradi ene same “napačne” objave na socialnem omrežju uniči posameznikovo kariero. Namesto da bi se oblikoval konstruktiven dialog, se ljudje z mnenjem, ki se razlikuje od večinskega, označi za nerelevantne. Namesto odprtega dialoga se mnenje, ki najbolj odstopa od večine, preprosto označi za napačno, ne da bi se o tem pogovorili. Pride do tega, da se v ljudeh vzbuja strah pred izražanjem svojega mnenja na splošno, posledično pa do onemogočanja, da bi si posameznik mnenje sploh ustvaril, saj je mnogo varneje slediti že ustvarjenemu mnenju. Tako so se tudi vplivneži na socialnih omrežjih, ki v sodobnem svetu narekujejo javni diskurz, raje zatekli v varne vode tako imenovanih “neškodljivih” vsebin, trobljenja v isti rog, neizstopajočega mnenja in varnega zavetja splošno sprejetega.

Težava, ki se pojavi, je tudi ta, da je družba s pojavom socialnih omrežij postala tako zelo netolerantna za vsako najmanjšo “žalitev”, zaradi katere se nekdo počuti užaljeno, da je preprosto vsaka najmanjša misel lahko žalitev. Naenkrat je nevarno govoriti pomembne reči, brez da bi naše besede nekdo označil za sovražni govor. Kot žalitev se lahko interpretira vsaka kritika in vsak pogled iz drugega zornega kota, zato tudi vplivneži raje ne povedo ničesar pomembnega. Družba je torej postala neizmerno netolerantna do vsega, kar nas lahko kar najmanj užali. Zakon in država bi se morala proti temu boriti in omogočiti popolno svobodo govora. Največja nevarnost, da svoboda govora umre, je, če nam država onemogoči, da bi se spopadli z njenimi posledicami. Rešitev torej nikakor ni cenzura. Rešitev je več govora, več pogovora.

Pri socialnih medijih se pojavi še en zelo velik problem, to je problem cenzure. Zanimivo je, da ljudi, ki odločajo o tem, kaj sme ostati in kaj ne, javnost ni izvolila na njihov položaj, kljub temu pa imajo naše objave popolnoma pod nadzorom. Največkrat se cenzura danes najbrž pojavi pod prikladno oznako “lažne informacije”. Nikjer pa ne bomo našli odgovora na vprašanje, kdo določa, kaj lažne informacije so. Tako se lahko pod to rubriko preprosto pripiše vse, česar odločevalci v javnosti ne želijo. Tako se pod nalepko “lažne informacije” zelo preprosto cenzurirajo druga mnenja, alternativni pogledi.

Temu smo bili ničkolikokrat priča, ostalo je neizrečeno in neutemeljeno. Med pandemijo COVID-19 so bile tako na dnevni ravni blokirane in odstranjene objave, ki so pod vprašaj postavljale varnost cepiv, govorile o njihovih stranskih učinkih, bile skeptične do vladnih ukrepov in ponujale alternativno mnenje, ki ga nihče ni mogel z gotovostjo označiti za napačno. Podoben je primer, ko odločevalci in algoritmi odstranjujejo objave, ki so skeptične do idej v zvezi s podnebnimi spremembami in načinom “zelenega prehoda”, električnimi avtomobili, stopnji človekovega vpliva na klimatske spremembe … Gre za nevarne primere sodobne cenzure, s katero se soočajo vsi uporabniki socialnih omrežij. Pomembno je, da se začnemo zavedati, da ko prepustimo izjemno moč algoritmom in korporacijam, ki nimajo odgovornosti do širše javnosti, tveganje za omejevanje demokratičnih pravic skokovito narašča. Četudi je širša javnost prepričana, da nekaj drži, ni to nobeno zagotovilo, da to tudi dejansko drži. Samo pomislimo, kolikokrat je bil skozi zgodovino celoten svet v neko “dejstvo” neizpodbitno prepričan, vključno z znanstveno stroko, pa se je izkazalo, da je bilo to “vedenje” povsem napačno – Zemlja kot središče vesolja, svetloba in valovanje …

Čeprav menim, da bi morala biti svoboda govora domala absolutna, naj poudarim, da je to mogoče samo v primeru, ko lahko za svoje besede in za svoja mnenja prevzamemo odgovornost. Čeprav je svoboda govora temeljno pravilo, ki omogoča odprto in pošteno razpravo, pa se ta pravica lahko izniči, če je anonimnost na socialnih omrežjih uporabljena za širjenje laži, sovražnega govora ali nasilja brez posledic. Skrivanje za zaslonom omogoča izogibanje vsaki odgovornosti za svoje izražanje, tukaj pa svoboda govora izgubi svoj pravi pomen. Kljub temu, da so socialna omrežja mestoma povsem anonimna, bi morali imeti uporabniki možnost, da se identificirajo ali vsaj prevzamejo odgovornost za svoje besede. Tako bi ustvarili prostor za odgovorno, konstruktivno in spoštljivo komunikacijo. Z odgovornostjo za naše besede pa omogočamo, da svoboda govora postane sredstvo za napredek, ne pa orodje za širjenje strahu, nestrpnosti ali manipulacije. Svoboda govora namreč ni zgolj pravica, marveč tudi odgovornost. Resnična svoboda govora je mogoča samo, če ljudje lahko izražajo svoja mnenja, vendar ob tem prevzemajo odgovornost za posledice svojih besed.