V četrtek, 24. novembra 2011, smo Rotovškemu trgu ponovno nadeli čepico nevidnico v tokrat že enajsti pravljični dan. Tudi v enajsto (kaj bo šele v trinajsto, ko nas obiščejo modre žene sojenice, ki so Trnuljčici zapletle pravljično življenje?) smo ga naslonili na dolgoletno in bogato tradicijo pripovedovanja v naši hiši. Vselej prisotno vodilo teh dni je pravljica, ki jo širimo tako skozi umetnost pripovedovanja kot skozi teorijo in prakso k velikim in majhnim poslušalcem.

Pravljično jutro je bilo namenjeno mlajšim poslušalcem, ki so do zadnjega kotička napolnili Svečano dvorano in v skrbni zbranosti prisluhnili pripovedovalkam in pripovedovalcem. Z njimi smo bili Andreja Babšek, Monika Čermelj, Igor Černe, Zdenka Gajser, Jaša in Robert Kereži, ekipa, ki je Mariborsko knjižnico predstavila že poleti na Dnevih poezije in vina na Ptuju. Namleli smo pravljičnih podob in besed, ki smo jih nazadnje komajda znali ustaviti s čarobnimi besedami, mali glasbenik Jaša Kereži pa nas je v zaključek pospremil s čmrljevim brenčanjem na majhnem čelu, ki ga je marsikateri mladi poslušalec slišal prvič v živo. Medtem ko smo si pripovedovali, je Monikin mlinček v predverju Svečane dvorane skrivaj namlel za vsakega bonbonček. Poslovili smo se v sladkem, kot se za konec pravljic tudi spodobi.

Po neraziskanih in skrivnostnih poteh pripovedovanja pravljic sta nas skozi Pravljično šolo letos vodili Ana Duša ter Špela Frlic. Obe izkušeni pripovedovalki, ki ju lahko občudujemo v več različnih projektih (Za dva groša fantazije, Pripovedovalskem varieteju , Tri zdrave Marije in en oče naš ter še kje).

Potovali smo po različnih vidikih pripovedovanja. Spoznavali pomembnost še tako majhnih podrobnosti, ki se nam samim morda ne bi utrnile. Seznanili sta nas s pristopi, ki pripovedovalkam/cem omogočijo vpogled v to, kakšen je med samim pripovedovanjem, trenutkom, ko samega sebe ne more videti. Hkrati pa je bil namen našega druženja, da si bomo v prihodnosti skozi pripovedovanje upali navzven podati več samih sebe. Da bomo pavljico dali kot podaljšek našega čutenja.

V dnevu, ki smo ga preživeli skupaj se ni vse vrtelo samo okrog učenja, ponavljanja, poslušanja in dialoga. Eden izmed pomembnih vidikov šole je bilo spoznavanje, tako drugih pristopov kakor tudi pripovedovalcev. Šola je bila idealna priložnost za to, da širimo svoje znanje in spoznamo druge zgodbarke/je. Kajti nikdar nismo dovolj samozadostni, da ne bi potrebovali kakšnega namiga več. S tem pa seveda postajamo vedno boljši. Kar pa je konec koncev naš cilj.

Kratek premor počasi zastira ponotranjena pripovedovalska iskanja. Prostor prestavlja v prizorišče zaključnega večernega dogajanja. Dvigajo se luči, zažari glineno mestece in knjige okvirjajo našo zgodbo. Pripovedovalski večeri, ki so v Maribor in Mariborsko knjižnico desetletje privabljali izjemne in raznovrstne domače in tuje pripovedovalce ter njihove zgodbe, so drugič zapovrstjo vstopili v nove poskuse. Lani smo k njim pritegnili literarne umetnike in jih povabili, da se predstavijo s svojo avtorsko pravljico, zgodbo ali pesmijo, letos smo zamisel nadgradili z likovnimi ustvarjalci, ki so nas popeljali v svoje pravljice in pravljice svojega otroštva. Naši gostje so bili priljubljeni ilustratorji in ilustratorke: Andreja Borin, Uroš Lehner, Kiki Omerzel, Silvan Omerzu, Andreja Peklar, Lilijana Praprotnik Zupančič - Lila Prap in Ana Šalamun.

Večer je bil mehak in raznolik, nenavadno potovanje po preteklostih, ustvarjanju, čutenju, krhkostih, igrivostih, hrepenenju in žalosti. Vse je bilo dotik, skoraj glasovni izris, in kratki uvodi avtorjev, ki so razkrivali, zakaj so k nam prinesli izbrano besedilo, je bila polna pripoved spominov. Tudi nam je bila neznanka sestaviti skupino ilustratorjev, ki bi ustvarila Pravljični večer, vse je bilo slutenje in sledenje nerazložljivim občutkom, in šele resnično srečanje je na enem mestu prebujalo radovednost in sobivanje, ki se skoraj ne bi moglo lepše vzpostaviti. Kot bi bilo vse odsev pestrosti v likovnih izrazjih avtorjev in kot bi bila glasba brezčasje, ki ga je med pravljice prelil Samo Kutin z zanimivimi instrumenti in svojstvenimi ustvarjalnimi zamiki. Poetika in liričnost Andreje Borin je vstopala v svet Atuka in se sprehajala po davni slikanici, ki je izgubljene strani iskala v novem natisu, Uroš Lehner je nagajivo barvitost prenesel v doživljajske pohode psička Pafija, Kiki Omerzel je otrokovo nerazumljeno sanjanje zarisovala v avtorski pravljici, Silvan Omerzu je Cesarjeva nova oblačila peljal do gledališča in od otrok k odraslim, Andreja Peklar je razgrinjala avtorsko pravljico Fanta z rdečo kapico, obiskovalce je prestavila v preteklost in jih peljala v umetnost situl, Liljana Praprotnik Zupančič jih je s svojo 1001 pravljico vrnila nazaj in jih pripravila k odločanju o razpletu vsemogočih zapletov, dokler ni Ana Šalamun s Pikalovo Marinomarino potovanje odrinila v svet in ga priplula nazaj.

Potem smo se dolgo pomenkovali pod arkadami, megleno je svetil zvonik in obiskovalci so zavzeto prelistavali številne razstavljene knjige naših ilustratorjev.

Večer se je zamikal v noč, ko so gostje zapuščali mesto in je plamenasto zaspalo tudi tisto, ki je iz Tisoč in ene noči. In se je zdelo, da enajsti Pravljični dan ni po naključju vstopil v enajsti mesec enajstega leta.

Pravljice se z umetnostjo pripovedovanja nadaljujejo v monografijo, ki jo bo Mariborska knjižnica izdala v okviru projekta Evropska pravljica, EPK 12. Sredstva zanjo smo prejeli tik pred iztekom leta, časovni prelom pa bi jo moral že imeti v listanju. Zato načrti in (ob posvetovanju V pravljice prost vstop 2008) zbrano gradivo brzijo skozi vse ustvarjalne, organizacijske in oblikovalske faze in v nastajanju najbolj zaposluje delovno ekipo, ki jo sestavljajo Zdenka Gajser, Lea Hedl, Igor Černe in Maja Logar.

Besedilo so prispevali: Zdenka Gajser, Igor Černe in Maja Logar
Ilustracije: Daniel Demšar, Zvonko Čoh