E-naročilnica na revijo

Kazalo revije Otrok in knjiga št. 104

Na naslovnici je ilustracija Milana Eriča iz knjige Kaj je zeleno in leti po zraku? (Založba ZDSLU, 2016). Za ilustracije v omenjenem knjižnem delu je avtor dobil nagrado Hinka Smrekarja 2019. Gre za najvišje slovensko priznanje na področju ilustracije, ki jo podeljujejo Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v okviru slovenskega bienala ilustracije ob robu slovenskega knjižnega sejma.

Nosilna tema tokratne "zelene" številke je Simpozij - Med individualnostjo in družbenostjo, katerega idejno in vsebinsko zasnovo je pripravila Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo Mestne knjižnice Ljubljana. Usmerjen je bil v raziskovanje razpetosti med posameznikom in družbo. Ta aktualna problematika se med drugim zrcali tudi v sodobnih domačih in prevedenih večnaslovniško zastavljenih književnih delih. Simpozij je sledil rdeči niti letošnjega, 47. cikla Strokovnih sred1, ki se posveča bralnim izhodiščem posameznika v okviru možnosti, ki jih strokovno izhodišče mladinskega knjižničarstva »prava knjiga pravemu bralcu ob pravem času« ponuja danes.

Simpozij je potekal 15. 5. 2019 v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani.

Uvodni referat za simpozij je pripravila Mirjana Ule.

• Življenjski svetovi mladih v času, ki pozablja na mlade

Sociokulturno osamosvajanje mladine ni samo po sebi razumljivo. Je rezultat kompleksnih družbenih dogajanj in pogajanj. Mladost je odvisna od stanja duha v družbi. Predvsem množičen vstop v izobraževanje ter odsotnost iz delovnega procesa sta v drugi polovici dvajsetega stoletja omogočila večjemu delu mladih poseben čas in prostor za osamosvajanje in oblikovanje lastne kulturne in generacijske zavesti. V zadnjih desetletjih pa je v razmerju med mladino in družbo prišlo do velikega preobrata. Neokonservativizem in neoliberalizem razbijata solidarnostne institucije v družbi, ki niso zasnovane na jasni logiki dobička in izgub, tako tudi »podporno mrežo« mladinskih kultur in družbenih gibanj. Namesto iskanja rešitev življenjskih dilem in problemov mladih na ravni družbe so jim ponujeni nadomestki rešitev, kot so podaljševanje šolanja, produkti novih informacijskih tehnologij in drugi potrošni izdelki, ki jih potiskajo v podaljšano otroštvo ter odvisnosti in beg v medijsko popularizirane mladinske življenjske stile. Tisto, kar je v vsej tej zgodbi še posebej problematično, je naraščanje delitev med mladimi. Nimajo vsi mladi dostopa do priložnosti, ki se ponujajo njihovi generaciji. Če digitalno omreženje sveta proizvaja novo obliko generacijske in kulturne homogenizacije mladih, pa močno opazne razlike in neenakosti v življenjskih situacijah ter življenjskih priložnostih proizvajajo velike lome med mlado generacijo, te pa vodijo do eksplozivnih napetosti med mladimi.

Za njo pa so se zvrstili še naslednji referenti:

• Slavko Pregl - Kam so izginila dvorišča?
• Janja Vidmar - Egoland ali črna vrana, beli vran
• Suzana Tratnik - S svojim glasom: napetost med avtonomijo in heteronomijo
• Cvetka Sokolov - Na istem planetu​
• Alenka Veler - Za odrasle? Za mladino? Je kategorizacija sploh potrebna?
• Kristina Krajnc - Za vedno mladi

V rubriki ČLANKI - RAZPRAVE sta Dragica Haramija in Polona Vilar pripravili prispevek z naslovom Sodbujanje branja kot vseživljenjske dejavnosti: Pedstavitev bralnih spodbud in projektov
V prispevku so predstavljene nadnacionalne organizacije, ki skrbijo za bralno pismenost (npr. ILA (prej IRA), FELA, IbbY, IFLA) ter odmevni projekti posameznih držav, od katerih so se nekateri razširili tudi v druge države. Slednje seveda vsaka država izvaja malce prirejeno, kar je odvisno od ustroja ministrstev, pristojnih za izobraževanje, kulturo, mladino ipd. Vsem uspešnim bralnim spodbudam je skupno to, da državne institucije ozaveščajo prebivalstvo o pomenu branja, hkrati pa nudijo pomoč vsem tistim otrokom in odraslim, ki zaradi različnih vzrokov (npr. uradni jezik države ni otrokov materni jezik, primanjkljaji v duševnem razvoju, ekonomska deprivilegiranost) niso vešči bralci.

Maja Verdonik je pripravila prispevek v angleškem jeziku z naslovom: Animal stories for children in contemporary Croatian children’s literature (Pripovedi o živalih v sodobni hrvaški mladinski književnosti):

Prispevek predstavlja sodobne hrvaške pripovedi o živalih glede na književnikov antropomorfni ali realistični pristop k opisovanju živali. Dela hrvaške mladinske književnosti so primerjana s pripovedmi o živalih drugih nacionalnih književnosti z namenom prikazati njihovo povezanost in pripadnost evropski ter na sploh svetovni mladinski književnosti. V prvem delu prispevka so prikazani teoretični pristopi k pripovedim o živalih glede na ugotovitve hrvaških teoretikov mladinske književnosti. Gre za dve vrsti pristopa k opisovanju živali: v eno skupino sodijo besedila, ki živali opisujejo antropomorfno, v drugo pa besedila, v katerih so živali opisane realistično glede na znanstvena dejstva. V drugem delu prispevka sledi glede na antropomorfni ali realistično-znanstveni pristop opisovanja živali izbor hrvaških pripovedi o živalih, objavljenih v 20. in 21. stoletju. Hrvaška dela in avtorje primerjamo z deli drugih nacionalnih evropskih in svetovnih književnosti, kot so to recimo dela Hansa christiana Andersena, beatrix Potter, Rudyarda Kiplinga, Jacka Londona in drugih.

Aksinja Kermauner in Jerneja Herzog sta pripravili članek Zakonitosti likovnega jezika pri oblikovanju tipnih slikanic

V inkluzivnem izobraževalnem sistemu, ki nudi vsem udeležencem enake možnosti, torej tudi slepim in slabovidnim otrokom, je izobraževanje študentov vseh pedagoških smeri nujno potrebno. Temu sledimo tudi na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, kjer smo s študenti zasnovali zbirko avtorskih tipank Potipaj me. Izdelava tipank je bila precejšen izziv za študente, ki so morali upoštevati tiflopedagoška pravila upodabljanja brez perspektive, prekrivanja, detajlov, omejeni so bili tako pri obsegu besedila kot pri obsegu zapisa pri posamezni sliki. Tudi format dveh razprtih dlani je bil za ustvarjalce največkrat precejšnja omejitev, predvsem z vidika uporabe materialov z različnimi površinami, ki ne omogočajo podrobnosti. V Sloveniji je slikanic, prilagojenih za slepe otroke, zelo malo. Prav zato predstavlja študentom izdelava tipank še poseben izziv. S predajo avtorskih tipank smo obogatili knjižnico centra IRIS in razširili izbiro tovrstnih prilagojenih slikanic.

V POGLEDIH NA SVOJE DELO se nam predstavlja izjemen Jure Engelsberger, ki slikovito opiše svojo prvo izkušnjo z ilustriranjem daljšega proznega dela Prvotnost. Ta se je začela s telefonskim klicem likovnega urednika Pavleta Učakarja iz založbe Mladinska knjiga, ki ga je po letih spraševanja, če ga knjižna ilustracija že kaj zanima, povabil k sodelovanju...

"Pravzaprav sta me oba z Alenko Veler, urednico mladinskega leposlovja, kot pravita sama, prepričevala v to skoraj dobro desetletje, a jaz sem imel vedno kakšne druge načrte. Nenehno sem bil zasut s kopico drobnih ilustratorski nalog, v prostem času pa zaprt v zvočno izolirani garaži in predan ustvarjanju glasbe z različnimi zasedbami. Kot priročen izgovor pa mi je vedno prav prišla tudi nedokončana diploma iz vizualnih komunkacij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, s katero sem se dolga leta uspešno izmikal povabilom v svet knjižne ilustracije. Pavle in Alenka sta mi predstavila sveže prevedeno uspešnico Tonja iz Hudega brega znane norveške pisateljice Marie Parr. Ker sem imel diplomo iz ilustracije že narejeno, doma mlado družino, trenutni bend pa je imel kreativno pavzo, sem ponudbo nemudoma sprejel..."

Avtor Feri Lainšček o svoji zgodbi iz Prvotnosti:
Zgodba o pradavni deklici Njo in njeni arhetipski usodi ima v mojem literarnem opusu posebno mesto, saj sem jo pravzaprav pisal trikrat. Prvič sem jo zapisal kot eno izmed zgodb v »romanu o plenilcih duš« z naslovom Skarabej in vestalka, ki je bil natisnjen leta 1997. Vživljanje v duhovno bitje mlade ženske, ki je živela pred 6000 leti v krajih na območju današnje Poljske, je takrat potekalo s pomočjo »aktivne imaginacije«, metode, ki sem jo povzel po c. G. Jungu in jo še danes kdaj prakticiram. Po izidu romana Skarabej in vestalka, ki ga je slovenska literarna kritika večinoma obravnavala kot nekakšen »new age« in zato seveda ni mogla razumeti njegovega bistvenega sporočila, sem se naposled odločil, da to zgodbo iz prvotnosti osamosvojim. Nastala je Poema o ljubezni – Prvotnost, ki je bila v samostojni knjigi natisnjena leta 2003, z ogljem pa jo je izvirno ilustriral Zdenko Huzjan. V tej knjigi je natisnjena tudi sijajna študija njenih arhetipskih vzorcev, ki jo na napisal nevropsihiater in psihoanalitik dr. Jože Magdič, eden izmed redkih Slovencev, ki je diplomiral na Jungovem institutu v Zürichu. Zdelo se mi je takrat, da je s tem moje poročilo o potovanju v prvotnost zaključeno in zgodbo lahko končno prepustim njeni usodi. Pa vendar – ob mnogih srečavanjih z bralci, ki so se ob tej knjigi tako ali drugače ustavljali, sem čez čas ugotovil, da zgodbe o pradavni deklici Njo še zmeraj nisem dovolj dobro prevedel »iz jezika pradavnih magov« v bolj razumljiv literarni jezik. Napisal sem tretjo, znova premišljeno, prečiščeno in deloma spremenjeno verzijo, ki nosi naslov Prvotnost, poema o ljubezni in jo je letos natisnila Založba Mladinska knjiga. Z izjemno pozornostjo, pristopom in veščino jo je ilustriral Jure Engelsberger, ki mi je ob zaključku v osebnem pismu napisal, da je bilo to likovno potovanje v prvotnost na nek način njegovo romanje v Santiago de compostela. Tudi to mi je potrdilo, da je Prvotnost končno res »prevedena« v jezik našega časa in z novim veseljem jo zdaj prepuščam bralcem.