Glazerjeve nagrade so poimenovane po slovenskem pesniku Janku Glazerju, ki je večino svojega ustvarjalnega življenja preživel v Mariboru. Podeljuje jih Mestna občina Maribor za življenjsko delo ali za posamične vrhunske dosežke na področju kulture. Vsako leto se lahko podelijo Glazerjeva nagrada za življenjsko delo ter tri Glazerjeve listine za pomembne dosežke v krajšem časovnem obdobju.

Leta 2015 je Glazerjevo nagrado za življenjsko delo prejela naša kolegica, pesnica in prevajalka Erika Vouk.

Obrazložitev nagrade

Glazerjevo nagrado za leto 2015 prejme
Erika Vouk
za življenjsko delo na področju literature

Erika Vouk je avtorica z izjemnim pesniškim in prevajalskim opusom. Kot pesnica že trideset let vztraja v samem vrhu slovenske poezije. Njene zbirke so dovršene, skrbno jezikovno dodelane, vsebinsko zaokrožene in polne izrazite pesniške potence. S svojo prepoznavno poetiko je obogatila slovensko pesniško zakladnico z osmimi vrhunskimi pesniškimi zbirkami: od prve Bela Evridika (1984) so se zvrstile še Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002), Album (2003), Valovanje (2004), Rubin (2008) in Lasa pur dir (2013), leta 2007 pa je izšla tudi zbirka njenih izbranih pesmi pod naslovom Z zamahom ptice neka roka slika.

Njena zbirka Opis slike je po dolgih letih suše leta 2002 prinesla najprestižnejšo slovensko pesniško nagrado (Jenkovo nagrado) pesniku iz Maribora. S to nagrado in Veronikino nagrado, drugo eminentno slovensko pesniško nagrado, ki jo je za zbirko Valovanje prejela leta 2004, se je utrdila v samem vrhu slovenske poezije in postala ena redkih avtoric oz. avtorjev, ki je v tako kratkem času prejela obe najprestižnejši nagradi. Ob tem je leta 2002 s pesmijo Skoz okno so strmeli osvojila še naziv vitezinja poezije na Pesniškem turnirju, na katerem se izbira najboljša neobjavljena slovenska pesem v tekočem letu.

Za njeno poetiko je značilen zgoščen izraz, ki ob intenzivni pesniški pripovedi ne dovoljuje vdora poljubnih in nefunkcionalnih elementov v besedilo. Pesmi so povečini kratke, a pomensko nabite, z značilnim ritmom, ki temeljne pesemske linije ustrezno poudari. Njena lirska pokrajina je svet mediteranske flore, favne in obmorske pokrajine, ki ji je neizčrpen izvir metaforike. Iz nje nastaja prepričljiv čutno-nazorni pesemski svet, iz katerega vedno znova seva sveža pesniška energija. Ta bralca nagovori globinsko in celostno, kar omogoča pesmim, da zaživijo v nadčasovni dimenziji. S svojim suverenim pesniškim občutkom pesnica odloča, koliko ritma, zvoka, podob in pomenov je potrebno zvariti skupaj, da pesem odzveni in odslika tisto, kar se ji je v notranjosti dogodilo.

Svoje privržence je poezija in poetika Erike Vouk dobila v krogu poznavalcev poezije in pesniških kolegov. Boris A. Novak o njeni poeziji zapiše: »poetika Erike Vouk predstavlja lepo in uravnoteženo zlitje nature in kulture. Eros je njen temeljni ustvarjalni impulz in njena temeljna téma: upesnjen je toliko močneje, ker spregovori skozi mojstrsko obvladan in aristokratsko kultiviran jezik.«. Lidija Gačnik Gombač pa zapiše: »Poezija Erike Vouk je prepoznavna po klasičnem verzu, ki v sebi združuje končnost in neskončnost, večno zlaganje in razpiranje kril, in po zelo čistem glasu, v katerem se njena osebna skušnja zliva s skušnjo slehernika«. Slavica Šavli izpostavi: »Celoten opus mariborske pesnice uravnavajo pomenske kombinacije intenzivne naravne spontanosti in zadrževanja eruptivnega. Verze gradijo pretanjeno umerjen ritem, rima in izbrano besedje, ki z nizanjem nenavadnih asociacij bralca tako formalno kot vsebinsko povleče v vrtinec nenadzorovane lepote z lorkovskimi potezami.«

Velik uspeh je požela tudi med ljubitelji poezije, saj je v zadnjem desetletju in pol nastopila na več kot 100 literarnih večerih po celotni Sloveniji, na njih je občinstvo navdušila z globoko občuteno in izrazno dovršeno interpretacijo svoje poezije, ki je še posebno zazvenela ob glasbeni spremljavi Boštjana Narata in uglasbitvi kantavtorja Petra Andreja.

S svojo poezijo je s prevodi v francoščino, hrvaščino, portugalščino, madžarščino, arabščino, češčino, japonščino, nemščino … prisotna tudi v mednarodnem prostoru.

Njeno prevajalsko delo je bilo v veliki meri vezano na potrebe Slovenskega narodnega gledališča v Maribor, zanj je prevedla besedila Franka Wedekinda, Georga Büchnerja, Johana Wolfganga Goetheja in Heinerja Müllerja. Med prevodi izstopa prevod enega najpomembnejših besedil evropske literature, drugega dela Goethejevega Fausta. Lotiti se prevajanja drugega dela Fausta pod težo Voduškove pesniške in prevajalske avtoritete prevoda prvega dela ni bila enostavna stvar: zahtevala ni le znanje in talent, temveč tudi ustvarjalni pogum. Erika Vouk je to obsežno in zahtevno delo naredila z odliko; z osemletnim tenkočutnim prevajanjem 7499-ih verzov je Eriki Vouk uspel vrhunski prevod, za katerega je leta 1997 prejela Glazerjevo listino.

Njen prevod zvesto sledi pomensko nabitim Goethejevim verzom in pretanjenim semantičnim vzgibom nemškega originala; ob spoštovanju kitičnih in verznih oblik izvirnika je prevajalka dosegla sodoben zven jezika; napeta verzna ritmika in bogata evfonija rim, pri kateri je prevajalka ponudila mnoge inventivne rešitve, ne vzbujata asociacij na zaprašeno podstrešje tradicije, temveč zvenita presenetljivo gibčno in naravno. Pohvaliti velja tudi dejstvo, da se je Erika Vouk odločila slediti zahtevnim standardom, ki jih je s svojim prevodom začrtal Božo Vodušek. Zato se jezikovni podobi slovenskih prevodov obeh delov Fausta lepo dopolnjujeta in je to Goethejevo dramsko pesnitev mogoče uživati v slovenskem jeziku v celoti.

Za svoj doprinos k mariborski in slovenski literaturi Erika Vouk več kot zasluženo prejme Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.