V tokratni številki revije predstavljamo nekaj referatov iz Simpozija OD PISE DO NASE, mladi in mladi odrasli v knjižnici, ki ga je 22. marca 2017 organizirala Mestna Knjižnica Ljubljana.

Naslovnico 98. številke revije tokrat krasi ilustracija Levstikove nagrajenke za leto 2017, Tanje Komadina. Uvodni članek Dragice Haramija in Polone Vilar z naslovom Bralna kultura kot pomemben dejavnik razvoja bralne pismenosti je povzetek rezultatov ciljnega raziskovalnega projekta Kulturni in sistemski dejavniki bralne pismenosti v Sloveniji. Kulturne in sistemske dejavnike v Sloveniji smo primerjali s šestimi izbranimi državami, določenimi v razpisu projekta (Estonija, Finska, Poljska, Japonska, Kitajska (s poudarkom na Šanghaju in Hongkongu) in Singapur), ki so v mednarodnih raziskavah pismenosti dosegle v zadnjem desetletju nadpovprečne rezultate. Zavedamo se, da niti sistemskih niti kulturnih dejavnikov ni mogoče neposredno prenašati v slovenski prostor, hkrati pa menimo, da primerjalna analiza kaže na nekatere izobraževalne, knjižnične in prostočasne projektne dejavnosti, ki so zlahka prenosljive in bi lahko bile v pomoč pri razvoju bralne pismenosti na Slovenskem. Bralna pismenost se prenaša medgeneracijsko z odraslih na otroke, zato ni zanemarljivo, kakšen odnos imajo odrasli do branja in bralne kulture. Ne samo v predopismenjevalnem obdobju, ko otrok pridobiva zavedanje o tisku, pisavi, smeri branja in drugih informacijah, ki sodijo v vizualni kod, tudi ko otrok že doseže osnovno raven bralne pismenosti, je pomembno, da v svojem vsakdanjem okolju vidi odrasle (starše, učitelje, vzgojitelje, knjižničarje …) brati. Ravno zgled odraslega, ki bere, je eden od temeljnih dejavnikov razvoja predbralne pismenosti, ki jih navaja IFLA (Mednarodna federacija bibliotekarskih združenj in ustanov). Mednje sodijo še obkroženost otroka z bralnim gradivom (v domačem okolju, šoli, knjižnici, knjigarni itd.), spodbujanje branja otrok s strani odraslih ter glasno branje otroku (Jug in Vilar, 2015). S tega stališča se zdi odličen ukrep, ki ga predvideva učni načrt v Hongkongu: določene pol ure na dan, ko naj bi brali vsi otroci in starši (kot posredniki ali kot zgled). V sklopu preučevanih držav se lahko tudi Slovenija pohvali z nekaterimi uspešnimi bralnimi projekti, predvsem pa s 57-letno tradicijo gibanja za spodbujanje branja v okviru bralne značke (Društvo bralna značka Slovenije – ZPMS).

Boštjan Narat doktor filozofije in profesor zgodovine, glasbenik, publicist; voditelj cikla pogovorov Filozofiranje v Varieteju v ljubljanski Kavarni Union in oddaje Panoptikum na RTV Slovenija je napisal prispevek Branje med delom in prostim časom: o medvedki Puju in drugih pomembnih rečeh, kjer se je ukvarjal z branjem kot kompleksnim fenomenom, ki se dogaja na mnogo načinov in različne knjige – zahtevne ali manj zahtevne – v različnih življenjskih obdobjih odigrajo različne vloge. Ne glede na to, ali se branje dogaja v okviru šolskih obveznosti ali v prostem času, zmeraj zahteva od bralca miselni napor, osredotočenost ter refleksijo. Za branje je značilen celo poseben paradoks: ko je najbolj naporno, je lahko hkrati tudi najbolj sproščujoče.

Klemen Lah dr. literarnih znanosti in pisec radijskih iger, publicist, leksikograf, soavtor srednješolskih beril; poučuje na waldorfski gimnaziji v Ljubljani in predava slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zadru, pa je prispeval članek z naslovom Vsaka resnična zgodba je neskončna ali kako mlade spodbuditi k branju v katerem ugotavlja, da je branje v zgodovini šolstva vselej predstavljalo napor, ki se mu je večji del učencev in dijakov bolj ali manj uspešno upiral, učitelji pa so z različnimi metodami skušali ta odpor premagati. Nove tehnologije so ta (bralni) napor še povečale in spretno prikrile, da so zmožne le privlačiti pozornost mladih, ne pa v enaki meri razvijati njihovih kognitivnih, čustvenih, socialnih, imaginativnih in drugih zmožnosti. branje knjig vsaj na deklarativni ravni podpirajo vse pomembne družbene institucije, zato je branje v očeh mladostnikov morda videti precej konformistično dejanje. Podrobna analiza, s katero želimo mladim bralcem pomagati natančno in celovito ozavestiti prebrano, je lahko tudi kontraproduktivna, saj nagovarja predvsem njihove kognitivne sposobnosti, s čimer uniči velik del skrivnostne čarobnosti, ki jo mladi bralci zapolnjujejo s svojimi domišljijskimi podobami. Učitelji književnosti bi morali biti tudi dobri pripovedovalci in svoje učne ure pogosto zasnovati kot strukturirane pripovedi z odprtimi konci, zaradi česar bi učenci/dijaki komaj čakali na naslednjo uro slovenščine.