E-naročilnica na revijo

Kazalo revije Otrok in knjiga št. 105

Glavna tema 105-te številke je 24. srečanje slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede, ki je potekalo od 19. do 21. septembra 2019 v Murski Soboti. Organiziralo ga je Društvo za humanistična vprašanja Argo, najpomembnejša finančna podpornika srečanja pa sta bila tudi tokrat Javna agencija RS za knjigo in Mestna občina Murska Sobota. Osrednja dogodka Srečanja sta vsako leto podelitev večernice, nagrade, ki jo podeljuje časopisna hiša Večer in strokovni simpozij (ki ga od leta 1996 pripravlja revija Otrok in knjiga). Tokratni z naslovom: Lik staršev v sodobni mladinski književnosti. Uredništvo revije je prvič povabilo referente k sodelovanju z javnim razpisom. Prejeli smo 13 prijav s sinopsisi, na osnovi katerih smo za predstavitev na simpoziju izbrali sedem prispevkov, ki jih v tej številki revije tudi objavljamo.

Marko Kravos - Starši v pisavi za otrok

Tema narekuje razmislek tako o odnosih med preteklim, ustaljenim po šegah in navadah, ter med novimi oblikami življenja in druženja pri teh, ki stopajo spremenjenemu in spremenljivemu svetu naproti. Starši so nosilci tradicije in reda, otroci bi se morali s tem igrati in red preigrati. Na to namiguje že slovenski izraz za skupnost »prednikov«, očeta in mater. Poudarja avtoriteto, ki naj bi jo imeli starci – starejši. Niso torej važni toliko rod in geni (v soseščini imajo jeziki za starše izraze, kot so genitori in roditelji), pač pa mesto na vrhu hierarhične lestvice v družbi. Kar ni slabo. Zvečine so namreč stari starši tisti, ki pripovedujejo zgodbe iz davnega časa in pri tem postanejo pozorni do svojega – zaradi pohlevnosti ali po usodi – zapravljenega otroštva. Med spomini in izmisleki odkrivajo prostor svobode in razvezanosti do obveznega. In tako postane svet spet cel in okrogel. In se lahko kotrlja od ene generacije do … tretje in četrte. In nazaj.

Barbara Zorman - Nihče nima tako hude mame! Podobe mater in očetov v slovenskih mladinskih besedilih

V besedilu avtorica raziskuje reprezentacijo mater in očetov v izbranem vzorcu slovenskih mladinskih besedil, objavljenih med letoma 1950 in 2015 v štirih antologijah, tj. dveh izborih iz zbirke Čebelica in dveh iz revij Ciciban/Cicido. Med temi natančneje analizira 82 tekstov, ki ubesedujejo lik matere ali očeta. Na osnovi pregleda družboslovnih in literarnovednih študij je izoblikovala tri raziskovalna vprašanja. Najprej jo je zanimalo, kakšno je razmerje med predstavljenimi liki očetov in mater. Drugo in tretje vprašanje analizirata starševske vloge, ki jih je po študiji Amy L. DeWitt povzela v naslednje kategorije: družabnik/ca pri igri, disciplinator/ka, skrbnik/ca, negovalec/ka in hranitelj/ica. Rezultati so pokazali, da se očetovski liki pojavljajo v manjšem obsegu kot matere; v dvainosemdesetih besedilih se je lik matere pojavil triinsedemdesetkrat, očeta pa enainpetdesetkrat. Matere se najpogosteje pojavljajo v vlogi skrbnic (27), negovalk (23) in disciplinatork (23), relativno pogosto tudi kot hraniteljice (13). Očetje se največkrat pojavijo v vlogi hranitelja (19) in družabnika pri igri (16). V sodobnejših besedilih se očetje manj pojavljajo v vlogah disciplinatorjev in večkrat kot negovalci.

Mateja Gomboc - Očetje in sinovi v mladinski književnosti

V sodobni mladinski književnosti je podoba družine eden ključnih motivov, redkokdaj pa osrednja tema. Primarna socialna celica v dobi adolescence izgublja svojo prvenstveno vlogo in se podreja iskanju mladostnikove lastne identitete znotraj skupnosti prijateljev, ljubezenskih iskanj in prebujajoče spolnosti. Vendar najstnik, ki se mu je pod okriljem družine, zlasti staršev, oblikovala njegova osebnost, odnos do sebe in pogled na svet, nikakor ne more (in največkrat niti noče) prekiniti stika z njo ter zanikati vloge, ki jo opravlja v njegovem življenju. V skoraj vseh romanih, tudi tistih, ki v tem prispevku niso obravnavani, je družina kot vibrirajoč mehanizem, ki neprestano brni, čeprav ne v ospredju, in poganja motivno kolesje fabule, saj se v glavnem liku, kljub iskanju svoje identitete v družbi, kompas še vedno obrača k prvemu, intimnemu okolju. Ob proučevanju mladinskih romanov, v katerih je osrednji lik fant, ugotavljam, da so matere sicer pogosteje kot očetje celovito prisotne v življenju mladostnika, a največkrat ne igrajo ključne vloge. Očetje so tisti, ki zaznamujejo mišljenje, odločanje in obnašanje fantov.

Larisa Javernik - Liki staršev v izvirnih Slovenskih otroških slikanicah zadnjega desetletja

Prispevek raziskuje izvirne slovenske slikanice zadnjega desetletja (2009–2019), v katerih se posredno ali neposredno pojavi lik staršev. Starši se v slikanici navadno pojavljajo v stranskih vlogah in imajo znotraj dogajanja običajno sekundarno funkcijo. Koncept staršev stva v sodobni slovenski otroški slikanici se je delno prilagodil trenutnemu družbenemu in socialnemu razumevanju družinske celice in njenim različicam. Lik staršev tako delno prehaja skozi fazo detabuizacije, zato se v slikanicah poleg pozitivno obarvanih starševskih likov pojavljajo tudi neidealizirane, nepopolne in celo odsotne starševske figure ter netipični družinski odnosi. Starši so v nekaterih primerih celo vzrok travmatične izkušnje, ki otroške like v slikanicah negativno zaznamuje. V sodobni slikaniški produkciji je tako mogoče zaznati naslednje različice lika staršev: starši, ki so vzorniki in so simbol varnosti, zabave, sočutja ter znanja; fizično ali psihično odsotni starši; starši, ki so vir negativne izkušnje itd.

Andreja Erdlen - Vloga staršev v sodobni družini

Obširnost teme letošnjega simpozija omogoča razmislek iz številnih zornih kotov. V prispevku smo lik staršev postavili v neposredno povezavo s fenomenom družine, ki je v zadnjih desetletjih doživela korenite spremembe, pri čemer smo se osredotočili predvsem na medsebojne odnose v družinski skupnosti. Predmet analize so romani, namenjeni sedmošolcem v projektu Rastem s knjigo. Razlog za ukvarjanje z njimi je preprost in praktičen: zanimalo nas je, kako se družinsko življenje odraža v domačih literarnih delih, ki so namenjena širokemu krogu mladih bralcev in strokovnih delavcev. Osnovni kriterij za obravnavo je bil širok, zato se opredeljena tematika v različnih delih pojavlja z različno intenziteto. Začetno predvidevanje je, da v izbranih romanih, kljub perečim situacijam, ne pride do skrajno zaostrenih družinskih razmer.

Jana Kolarič - Ko je Bog oče odsoten

Za razliko od literature za odrasle v otroški in mladinski literaturi brez lika staršev (mame ali očeta ali obeh) skoraj ne gre. Človeški mladič brez staršev preprosto ne more preživeti, zato so v katerikoli zgodbi, kjer je treba poskrbeti za nego in vzgojo otroka, starši nujni. Pa čeprav le kot statisti. boljši avtorji skušajo te »starševske statiste« seveda nadgraditi, jim vdihniti individualno osebnost in morda še lastno intimno življenje, ki ne poteka v vidnem polju otrok. Da je literatura zrcalo življenja, se sicer bere kot obrabljena fraza, vendar pa trditev zato ni nič manj resnična. In ker dejansko je zrcalo, nam že samo to, kdo in kakšen je osrednji starševski lik, veliko pove o določeni družbi. V prispevku nas bo zanimala slovenska družba. Pri predmetu proučevanja smo se omejili na devet knjig, ki so bile letos nominirane za stanovsko nagrado Društva slovenskih pisateljev – desetnico ali pa so se nominaciji vsaj zelo približale (bile nominirane med prvih 15).

Sabina Fras Popovič - Lik staršev ali model, ki bere, knjigo le drži v roki ali pa sploh ne bere

Literatura ima zelo različne vloge. Vsaj toliko različnih vlog lahko ponuja, kot je različnih odjemalcev literature. V pričujočem prispevku nas bo zanimalo, kako je lahko skozi izbrana dela mladinske literature prikazan lik starša, staršev ali odraslih posameznikov in njihov odnos do branja, pisanja in poslušanja na eni strani ter odnos do knjige na drugi strani. Zanimalo nas bo, kako literati postavijo v mladinska literarna dela starše ali odrasle, ki glede na svoja leta gojijo (p)oseben odnos do branja in knjig. Zanimalo nas bo, kako je v izbranih literarnih delih mladinske književnosti opredeljen odnos do preživetega časa ob branju in knjigi, natančneje, kaj pomeni ura za branje v življenju literarnih staršev, kakšen čustven naboj spremlja ta njihov odnos, ali je v povezavi z besedo rad ali ne in ali njihov odnos opredeljuje red ali nered, ki ga bomo iskali v drži literarnih junakov. Namen prispevka je pogledati skozi izbrala literarna dela, kakšen je odnos odraslih literarnih likov do branja, pisanja, knjige, knjižnice in to morda postaviti v korelacijo z odnosom mladih do teh pojmov. Pogumna poteza bi bila tudi poskus preslikave v realno življenje in podkrepitev z javno dostopnimi podatki o bralni pismenosti odraslih v slovenskem in mednarodnem prostoru.