1 CD (55 min, 17 sek)

Založništvo: Ljubljana : RTV Slovenija, ZKP

Sonati za violino in klavir št. 4 in 9

Sonati op. 23 in 24 je Ludwig van Beethoven napisal kot kontrastni par in bi morali biti natisnjeni skupaj v op. 23, a se je v procesu izdaje nekaj zalomilo in sta od prve izdaje leta 1801 vedno ločeni. Pri znameniti Kreutzerjevi sonati št. 9, op. 47, pa je k naslovu dopisal »Sonata per un pianoforte ed un violino obligato, scritta in un stile molto concertante, quasi come d‘un concerto«, kar v prevodu pomeni Sonata za klavir in obligatno violino, napisana v zelo koncertantnem slogu, skoraj kot koncert. S tem je želel pojasniti vloge zdaj že emancipiranih glasbil v tem virtuoznem in obsežnem delu.

Sonata za violino in klavir št. 4 v a-molu, op. 23, je, v primerjavi s sočasno napisano Sonato št. 5, op. 24, bolj asketska z nekaj malega humorja. Zanjo so značilne kratke, učinkovite in eksplozivne fraze. Zadnji stavek pa zaključi energično sonato v presenetljivem pianissimu. V začetnem Prestu eksploziven klavir vodi celoten glasbeni tok. Veliko je dinamičnih kontrastov, maso akordov pa nenadoma prekine sklepni pianissimo. Andante scherzoso, più Allegretto je kombinacija scherza in počasnega stavka. Subtilen in kompleksen stavek z ornamentirano temo, ki jo variirano fugira, je igriv in umiri strastnost prehodnega dogajanja. Allegro molto je rondo, ki se začne počasi. Čeprav glasba neprenehoma brsti, pa izgublja moč, postaja vse bolj lirična in zmeraj tišje odzvanja vse do povsem tihega konca.

Sonato za violino in klavir št. 9 v A-duru, op. 47, je Beethoven napisal za koncert, ki ga je načrtoval izpeljati maja 1803 na Dunaju s slavnim violinistom afriško-poljskega rodu iz Londona, Georgeom P. Bridgetowerjem (1780–1860). Glasbenika je seznanil princ Lichnowsky, ko se je Bridgetower na Dunaju mudil na eni izmed turnej. Sonato je skladatelj hitro napisal. Ker mu je primanjkovalo časa, je prvi stavek ostal v skicah, drugega pa sta izvajala iz rokopisa. Tretji stavek je uporabil iz Sonate št. 6 v A-duru, op. 30 št. 1, ki se je še njemu zdel zelo virtuozen. Na premierni izvedbi je Bridgetower izvrstno izvedel delo in v prvem stavku improviziral kadenco, da je – kot pravi legenda – Beethoven stopil izza klavirja in objel violinista. Sonato št. 9, op. 47, je sprva želel posvetiti Bridgetowerju z besedami: »Sonata per uno mulaticco lunaticco« – sonata za trčenega mulata. Vendar se je po sporu zaradi ženske premislil. Posvetilo je namenil pomembnemu francoskemu violinistu in glasbenemu vplivnežu tistega časa Rodolphu Kreutzerju (1766–1831), ki je bil profesor na novoustanovljenem pariškem konservatoriju in kapelnik v pariški operi. Kreutzerju sonata ni bila všeč in je ni nikoli izvedel. Njen motiv je uporabil v tragičnem ljubezenskem romanu Kreutzerjeva sonata tudi Lev Tolstoj, v njem ljubosumen mož ubije ženo. V tej sonati je violina prvič solistično glasbilo; skladba ni več prostor intimnega glasbenega druženja, kjer bi violina spremljala klavir. Dolžina in intenzivnost tega dela pa dosegata koncertne razsežnosti.

Skladbi sta izvedli violinistka Lana Trotovšek, prejemnica nagrade Prešernovega sklada 2021 in pianistka Maria Canyigueral, nagrajenka številnih mednarodnih tekmovanj. (Vir: RTV Slovenija, ZKP).

Več: https://zkp.rtvslo.si/sl/Resna_glasba/LANA_TROTOVSEK_IN...

Pripravila: Alenka Črnič