1 CD (79 min, 44 sek)

Založništvo: Ljubljana : Društvo slovenskih skladateljev

Novejša glasba Žige Staniča, skladatelja, pianista in glasbenega producenta, se nenehno in s posebno strastjo obrača navzven. Na eni strani je to glasba, ki odraža radovednega, komunikacijsko odprtega ustvarjalca, po drugi pa se pridružuje zgodovinskemu kontinuumu, heterogeni tradiciji, ki ji lahko sledimo ob madrigalizmih, tonskih slikanjih, rabi retoričnih figur, različnih rešitvah znotraj trenda programske glasbe, pa do vrste praks 20. stoletja, ki so premoščale prepad med vse kompleksnejšo notranjo glasbeno formo in pomenom izkustva glasbe, pa naj so skladatelji pri tem posegali po folklorizmih ali sonoristični čutnosti sodobnega zvoka. Stanič v glasbi raziskuje številna zanimanja, v svojih delih in njihovi sodobni zvočnosti naslavlja izkušnjo bivanja in poslušanja v sodobnem svetu, zvočnosti narave in človeške družbe, znane situacije in geste, ljudske pesmi, stare glasbene obrazce in arhetipe. Skladatelj se hkrati pridružuje bogati tradiciji uglasbitev besedil in se pri tem posveča različnim plastem govora in besedilnosti. Rečeno drugače: glasba Žige Staniča živi v nenehnem zunanjem referiranju, v nanašanju na pojave onkraj čistih glasbenih kategorij, na življenjsko izkušnjo sodobnega človeka z zgodovinskim spominom. Hkrati pa je to obračanje v svet, v zvočnost sveta, odpiranje civilizacijskim plastem, spoznanjem o človekovi preteklosti ali pa s pravili in zakoni sedanjosti vpeto v klasična kompozicijska načela. Zunanja referencialnost je mogoča le z notranjim, glasbenim nanašanjem – zvočnost govora in jezika skladatelj v glasbeni obliki raziskuje na podlagi poznavanja vokalne tehnike in sloga, zvočno slikanje mesta in narave je vpeto tudi v čisto glasbeno dramaturgijo, logiko kontrastov in formalnih lokov, prepričljiva izvedba glasbenih onomatopij je mogoča le z muzikalnim premislekom. In obratno – instrumentalistova igra mora vključevati izkušnjo poslušanja sveta. (Vir: RTV Slovenija, ZKP).

Pripravila: Alenka Črnič