Dandanašnji prihaja na slovenski knjižni trg kaj malo leposlovnih knjig o drugi svetovni vojni v Sloveniji, konkretneje o narodnoosvobodilni, partizanski vojni. Že pred več kot petdesetimi leti so se pojavljale čudovito pisane knjige Cirila Kosmača, ki pa so bile bolj zgodbe in jih tako kot Balade o trobenti in oblaku kot tudi Ribičičeve Kale ne moremo uvrstiti med tipično, borbeno partizansko tematiko, vsaj kot partizanski roman ne. Da me je strah, v nadaljnjem besedilu knjiga bi lahko uvrstili med dobro pisane, globoko doživete partizanske romane. Taka je skoraj vsa njena prva polovica, čeprav se spomini na partizanstvo in vse tisto kar je prineslo s seboj, vlečejo kot nit skozi naslednjih dobrih šest desetletij. Ob spominih na narodnoosvobodilni boj se v knjigo vedno bolj vrinja revolucija med vojno in po njej bolj kot vse ostalo dogajanje v njej, dokler se knjiga leta 2012 ne konča.

Sama osnovna zgodba knjige je na videz preprosta. Svoje doživljaje in doživljanje partizanskega boja, spomine na njuno otroštvo kot tudi na razmere po vojni podajata dva glasova, ženski in moški, dokler se jima kmalu po koncu vojne ne pridruži še dekliški/ženski glas, njun otrok. Nihče od njih nima svojega imena. So preprosto ona, on in njuna hči.

Ona pobegne pred domačimi izdajalci tako rekoč iz gimnazijskih klopi med partizane in postane kljub svoji mladosti politična komisarka, ker ima pač najvišjo izobrazbo. Izčrpana od naporov do onemoglosti, premražena, nenehno lačna, v stalni negotovosti, ali bo še živa preživela preostanek dneva in zatiskajoča oči mrtvim, postaja vedno bolj brezčutna, tudi navzven in vedno bolj izgublja tudi žensko milino. No, ne povsem. Njeno čustvovanje se kaže predvsem v odnosu do prijateljic, kot sta Ančka, ki je panični beg soborcev spremenila v zmagoviti juriš, in Marija, ki je takoj po prihodu v partizane morala zamenjati svoje živo rdeče krilo, saj bi se jo videlo daleč naokoli in je še pred koncem vojne prišla v Beograd ter postala žena pomembnega funkcionarja (Rankovića). Po vojni se ona odreče karieri visoke funkcionarke in začne študirati.

On velja za legendarnega komandanta. Ni idealizirani tip junaka, vendar tudi antijunak ni. V bistvu je nesojeni intelektualec, ki ni prenesel šolanja ma ljubljanskem Alojzijevišču. Pred vojno je prebiral knjige, ki mu jih je posojal graščak, pri katerem je delal kot fizični delavec. Je človek s svojimi svetlimi in senčnimi platmi. Steklenico žganja, namenjeno ranjencem za narkozo, zadrži sprva zase. S soborci vred, ki so za potegavščino naphali njen nahrbtnik s kamenjem in zraven pridali vanj še biblijo, se smeje, namesto da bi se kot njen fant zavzel za njo. Boji se biti ranjen, ker noče obremenjevati soborcev z nošenjem, kar je v osnovi sicer plemenito, vendar ga strah pred nekoristnostjo po amputaciji noge hromi. Po vojni postane človek, ki se pusti nositi toku. Prevzema številne funkcije, čeprav mu družbeno politično življenje ne diši preveč. Še najbolj srečen je, ko se srečuje ob raznih proslavah s soborci, ki jih je vedno manj. V poznejših letih spominja do neke mere na Hiengovega konkvistadorja v Cortesovi vrnitvi ali pa na njegovega Osvajalca, ki se v svojih spominih kar naprej vračata v bitke iz svoje preteklosti.

Ona in on se prvič srečata takrat, ko ona skuša brezuspešno rešiti svojega konja iz deroče reke. V marsičem sta si diametralno nasprotna. Ona zna uresničiti, kar si zada. Doma ji prepovedo šolanje, ker nekdo pač mora pomagati pri hiši, brat, ki ne izdela razreda, pa se lahko šola dalje. Po vojni ji zaradi preobilice partijskih obveznosti, ki jih narekuje pomembnost njenega družbeno političnega dela, ne dovolijo, da bi študirala. Kljub temu se potem, ko dokonča gimnazijo, vpiše na fakulteto in diplomira kot muzejska restavratorka. Kmalu pridobi velik strokovni ugled, zato lahko tudi veliko potuje v inozemstvo. On pa celo življenje sanjari, da bo našel očeta, ki se je izgubil nekje v Južni Ameriki, iščoč delo. Tudi če mu ne bi amputirali noge, bi najverjetneje ostalo le pri sanjarjenju.

Nekaj pa jima je vendarle skupnega. To je želja, videti morje in živeti ob njem. Morje je v knjigi že kar simbolistično videnje odrešitve in svobode. Nenehno hrepenenje po morju se jima poteši z lastno počitniško hišo ob morju. Zlasti srečen je on, zlasti takrat, ko se ob morju zberejo okoli njega njuni vnuki.

Materino uporništvo je podedovala tudi njuna hči. Sprva je bila zaradi materinih nečloveških naporov, prestanih med vojno, bolehno dekletce, ki jo je mati na hitro (po)dojila, tekoč z enega agitacijskega predavanja na drugo. V svojih zgodnjih otroških letih je hči hotela postati partizanka. Je upornica, kar pride najbolj do izraza poleti 1968, vendar izhaja iz drugačnih ideoloških izhodišč kot so trockizem, leninizem in maoizem, pomešani s hipijevstvom in z jogo. Morda je nekaj hčerinega podedoval tudi njen sinček, ki so ga v otroških letih prevzeli trije idoli: Tito, njegov stari oče (on) in John Lennon. Po istem vrstnem redu jih je istega leta tudi izgubil.

Hči ne vzdrži več in odide po očetovi smrti v Berlin, v deželo njegovih nekdanjih sovražnikov, kjer ni sramota povedati, da je oče partizanski narodni heroj, medtem ko je to v domovini postalo po osamosvojitvi sramota. In vendar se vrne v domovino, kjer ji ob morečih spominih in od države ukazanem vračanju v polpreteklo zgodovino ni obstanka. Proti koncu odpotuje s svojimi otroki in njihovimi vnuki, s svojo sestro ter z njenim prijateljem v Južno Ameriko. Ob tem bi se morali vprašati: kaj ni v Južni Ameriki še huje kot v Evropi, saj vladajo tam korumpirane, tudi fašistoidne oligarhije, narkomafija in neznanska revščina. Mar ni morda hotela Maruša Krese s tem simbolnim, že kar simbolističnim hrepenenjem po soncu nakazati, da se lahko silna želja slej ko prej svoje sprevrže v boleče razočaranje? Odhodu hčere in njenih najbližjih bi spričo nizanja vsega ostalega dogajanja v knjigi kazalo postaviti nasproti množično odhajanje na zdomsko delo (gastarbajterstvo) v šestdesetih letih, ko se je večina zdomskih družin po nekaj letih dela v tujini vendarle vrnila domov.

Knjigo bi lahko bilo mogoče razumeti kot feministični roman, ustrezneje bi bilo, če bi jo označili kot emancipacijskega: borci občudujejo hrabrost in vzdržljivost sobork, v družbeno političnem življenju so nepogrešljivo potrebne zaradi svoje razgledanosti in temeljitosti (ona in Ančka).

Osrednji, deloma tudi končni del v knjigi lahko razumemo kot prikaz življenja rdeče politične elite. Takšen je zlasti on, nekoliko tudi ona, še najbolj pa Marija, ki ostane v Beogradu in se zgraža, ko izve, da delujeta njeni hčeri kot humanitarni prostovoljki v Bosni.

V knjigi prevladujejo temačni, turobni toni: vas iz katere izhaja on, se imenuje Bogneča vas - vas, ki je (niti) bog noče. Po svoje je razumljivo: vojna z besom, strahom in negotovostjo, posnemanje stalinističnega modela vse do spora z Informbirojem in še po njem, ko je bilo treba paziti na vsako svojo besedo, na koncu pa še poosamosvojitveno razočaranje.

Nedvomno je knjiga je delo s precejšnjo zgodovinsko sporočilnostjo. Pa naj gre za partizansko vojevanje, za agitiranje, da bo po vojni prav gotovo kmalu šlo vse na bolje, za udeležbo na zasedanju avnoja, za obisk na Visu, za prisotnost na zasedanju prve slovenske vlade v Ajdovščini, za odmik od stalinizma, za odstranitev Rankovića, za Titovo smrt, za osamosvojitev in za neštevilne grobove na olimpijskem stadionu v Sarajevu. In najpomembnejši slovenski in jugoslovanski politiki nosijo v knjigi svoja ilegalna imena: Krištof (Kardelj), Pepca (njegova žena), Matija (Maček), Marko (Ranković), Ciril (Ribičič) in še bi lahko našli koga (Dušan bi bila lahko tudi Kveder ali pa Pirjevec, vendar je Dušan njuno pravo ime in ne ilegalno. Pirjevec je bil še v šestdeseta leta in (bolj) znan s svojim partizanskim imenom Ahac).

Za knjigo so značilni kratki stavki, v katerih avtorica izraža občut(en)je ali opiše dogodek, zato jih je v knjigi tudi toliko (kot da gre za grafike Ivana Šubica v knjigi Bojana Štiha Kratke in izmišljene zgodbe iz let 1941 – 1945): … Nekaj dni sem bila na svobodnem ozemlju. Sama sebi sem bila nevoščljiva. Šla sem v gledališče, naspala sem se in umila. In plesala sem. Cel večer …

Skozi vso knjigo se čuti, da je Maruša Krese predvsem pesnica, pri kateri se pesem preliva v prozo, ne da bi poezija pri tem kaj utrpela: … Vračam se po blatu, po mahu do hiše, kjer stanujem. Samotne kamenite hiše in sonce. Most čez reko in stara kapela. Usedem se na stopnice. Tu pesmi padajo kar iz neba. Še svinčnika in papirja nimam. Zadnje čase nikoli, ker vse preveč boli. Dneve izgubljam, pesmi izgubljam, življenje izgubljam. Zakaj bi pisala. Kaj bi pisala. …

Spremna beseda Stanke Hrastelj z naslovom Partizanski prapori in Antigona je prava študija, razdeljena v pet poglavij.

Da me je strah? je knjiga, v kateri bo vsak bralec našel kaj zase: pa naj bo to zgodovinski pregled z dogodki, za katere morda še sam ni vedel ali globoko doživet opis partizanskega življenja in večne negotovosti v katero smer se bo obrnil politični veter. Velika je v knjigi njena ljubezen do njega, zrela ljubezen ženske, ki zmore ljubiti svojega moškega z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in osebnostnimi težavami vred (… Rada ga imam, res ga imam rada. …).

Morda bo ob vsem tem lahko marsikdo pogrešal, da v knjigi ni opisan tudi zanos ob obnovi porušene domovine, ponos, da je postala iz marsikje polfevdalne srednje razvita industrijska država, slednje velja zlasti za Slovenijo, da je bila Jugoslavija za politično razgledano svetovno javnost cenjena kot znatno bolj demokratična od vseh ostalih socialističnih držav in da je imela ob tem tudi znatno višji življenjski standard od njih.

Borivoj Breže