Založba Miš in ilustrator Damijan Stepančič sta vstopila v drzen pohod novih podob slovenskih junakov. Pred časom nas je dosegla nova izdaja Pikalove Luže, kjer Stepančičeve ilustracije zamenjajo pretekle Mančkove, dosegla pa nas je tudi prelepa slikanica Juri Muri v Afriki, ki presune z drugačnostjo, dovršenostjo ter vzorci in barvami Afrike. Ni mala reč odmisliti nepozabne upodobitve Melite Vovkove (1958) in Marjance Jemec-Božič (1988); niti ne nam, bralcem, ki smo jih poznali in so prežemale naše otroštvo, in najbrž tudi ne ilustratorju.
Stepančiču je premik odlično uspel. Sorodno kot Zvonku Čohu s Kekcem. V popolnoma nov svet nas zavrti, skupaj s pesnitvijo, ki nam je do potankosti poznana, pa še besede vstopijo v novo zgodbo, ki ne odmisli Pavčkove ritmike in spevnosti, doda pa tisti resnični vonj, ki ni več samo pravljični. Juri Muri je junak, ki se iz zadnjega zapisa, ki nas vodi po Sloveniji (Juri Muri po Sloveniji : tretji del stare zgodbe, 2011), poda nazaj v prvega in prevzame podobo malo pobalinskega fanta, ki mu na koncu v slovo mahajo tako živali kot zamorci. Slikanico dodatno dopolnijo še stripovski elementi in vzporedna zgodba, ki se iz lova na antilopo prevesi v beg, antilopino neustrašnost in v prevlado narave. Bolj ko se prepuščamo raziskovanju, bolj vznemirljivo in dih jemajoče postaja. In vse žari po Afriki in klenih preobratih.
Slikanico v novo obdobje skupaj s podobo upelje tudi poetična in občutena spremna Beseda Saše Pavček, v kateri ob Juriju Muriju z nami samosvoje zaživita lik in ustvarjalnost Toneta Pavčka.

Maja Logar