Nemška pisateljica Dita Zipfel nas seznani s trinajstletno Lucie. Nič pri njej ni običajnega, ne njena družina, tudi ona ni, izbira si drugačne prijatelje in pot jo pripelje do najbolj nenavadnega starca z izostrenimi čuti, odlično kondicijo ter bistroumnimi in pogumnimi mislimi. Samo slišati se jih moramo naučiti in jih ne poskušati racionalno razumeti. Se jim prepustiti, se prepustiti tudi toku življenja, gojiti samosvojost, sprejemati različnost in tudi tako vstopati v sprejemajočo družbo. Ob Lucie nas skozi zgodbo spremljajo še njen brat Janni, mama, njen novi partner Michi, bivša partnerka Bernie in seveda gospod Klinger, s katerim Lucie vstopa v posebno znanstvo in soustvarjanje kuharske knjige. Vse je prav ravno tako, kot je, barvitost je lepota, pogum, neuklonljivost in bližine so pot.

Spremno besedo je zapisala Nika Kovač. Kakor smo je navajeni: razumljivo, čuteče, družbenokritično, z izrazitim socialnim čutom, angažirano, s spoštovanjem do drugačnosti in z željo po vključujoči skupnosti. Knjiga je sodobno ilustrirana, islandska umetnica Rán Flygenring jo je prepredla z močno rdeče-črnimi upodobitvami, razmišljanji in zaznamki. Roman je prevedla Anja Zag Golob, v zbirki Odisej je izšel pri založbi Mladinska knjiga.

"Gospod Klinge zapre oči, kot včasih storijo ljudje, ko hočejo sogovorniku pokazati, da ga z odprtimi očmi ni za prenašati. Trikrat globoko vdihne, kot da sem od naju dveh jaz ta, ki ni gladka.

Ta tip ni normalen. To stanovanje ni normalno. Tu ni ničesar, kar običajno stoji v stanovanju. Ni kavča, mize, stola, knjižne police, omare za oblačila. Hecno, kako podobna si je večina stanovanj, in kako sumljivo je, ko je kdaj drugače." (str. 19)

"Ker vem, da me mama opazuje v vzvratnem ogledalu, zrem skozi okno. Ker vem, kako gleda, in ker vem, kako njen pogled občutim v sebi. Kar kul od nje, da mi pusti iti. Lahko bi mi prepovedala. Niti poskusila ni. Zarežati se moram, ko skozi moje možgane švigne koledarski rek številka 1652: Kar ljubiš, pusti oditi. Če se vrne, ti za vselej pripada.

'Vesela bom, če se vrneš,' reče mama in jaz pogledam v vzvratno ogledalo in spet vstran." (str. 209)

Maja Logar