Tokrat je z nami odlični mladinski roman iz zbirke Zorenja Založbe Miš.

Francoski pisatelj Xavier-Laurent Petit, filozof, učitelj, ravnatelj, obdan z darom za čuteče in poglobljene zaznave doživljanja otrok in mladostnikov, ljubitelj narave in gora, razgrinja globoko, presunljivo, večplastno in opogumljajočo zgodbo nadarjenega romskega fanta Cipriana.

S svojo družino je primoran vstopati skozi mnoge težke življenjske preizkušnje, osenčene s stereotipno ozkoglednostjo in zaznamovanostjo, na drugem polu pa z vero v dobro, ki jo potrjujejo močni in sočutni ljudje, ljubezen do šaha in sveta, upanje in vztrajnost.

Nesprejemanje in nevarnosti družino iz Romunije nenadejano in sunkoma premestijo v Francijo. Komaj predstavljiva odvisnost in izvrševanje ponižujočih nalog in dejanj se prevesi v resničnost, zaradi česar se družina žalostno in trpko cefra. Zakonitosti in kombinatorika šahovske igre postanejo smisel Ciprianovega potepanja skozi vsakdan. Šah ga popolnoma prevzame, njegova nadarjenost pa ga ponese v upanje. Cela paleta dogodkov, zdrsov in lepega se skupaj z njegovo usodo prebuja tudi pri bralcih.

Roman je prevedla Jedrt Maležič, ilustracija za naslovnico je delo Jake Vukotiča.

Odlična spremna beseda urednice Nike Susman je tako blago, široko in mnogonaslovniško spisana, da je lahko hkrati dobra zečatna popotnica k branju, lahko pa je tudi za svetel iztek, ki je nagrajen z dodatnimi skrivnostmi avtorskega pristopa v nastajanju zgodbe in pomirjujoče stopanje v naslednje dni in v prihodnja branja.

Medosebni odnosi v družini in družbi so ves čas v ospredju. Romski medved Găman in njegova pot v svobodo pa sta prispodoba vsega dobrega, kar se v zgodbi tudi zares dogodi.

Verjamemo, da je ponovno srečanje resničnost, da so spomin in vezi neumrljivi in da je bil kosmatinec res na robu gozda čez dolgo dolino:

"Z Vero sva planila pod drevje, pozorna na vsak najneznatnejši zvok.
'Găman,' je nežno zaklicala Vera. 'Găman, midva sva. Pridi, naš debelinko!'
Nič. Pršenje, nezaznavno dihanje gozda ... In nenadoma se je le nekaj korakov od naju pojavila senca, ki je brundajoče pobegnila stran.
'Găman!' je zavreščala Vera.
Slišala sva le še to, da so se na veliko lomile veje, in zvok se je oddaljeval.
'Je bil on, kajne?' je vprašala Vera, ko je spet zavladala tišina.
Seveda je bil." (str. 236)

Maja Logar