Že naši daljni predniki so poznali moč vitaminov in mineralov, o čemer pričajo mitološke zgodbe in stari zapisi. Opilke, nastale med brušenjem mečev, so stresali v vino, ki naj bi tako prevzelo moč orožja. Nočno slepoto so preprečevali z uživanjem kuhanih ali surovih jeter, bolezen beriberi z rjavim rižem, rahitis z oljem iz jeter polenovk in skorbut s citrusi. Danes so vitamini in minerali identificirani, poimenovani in dobro raziskani. Najdemo jih v sadju in zelenjavi, stročnicah, žitu in oreščkih, mesu, ribah in mehkužcih ter v mleku in mlečnih izdelkih.

Vitamini in minerali so mikrohranila. Telo jih potrebuje v zelo majhnih količinah, manj kot 1 gram dnevno. Vitamini so organske snovi, minerali pa anorganske.

Minerale delimo na makroelemente in mikroelemente. Potreben dnevni vnos makroelementov je več kot 50 mg, mikroelementov pa manj kot 50 mg. Med makroelemente uvrščamo kalij, natrij, kalcij, magnezij, klorid, fosfor in žveplo. Kalij se v večjih količinah nahaja v bananah, mesu, stročnicah in špinači. Zaradi uživanja predelane hrane, ki vsebuje veliko soli, danes natrija užijemo več, kot ga telo potrebuje. Kalcij je glavna sestavina zob in kosti. Njegov bogat vir so mlečni izdelki. Veliko magnezija vsebuje kakav, pa tudi fižol, lešniki in orehi. Magnezij zmanjšuje utrujenost ter ugodno vpliva na živčni sistem, mišice, kosti in zobe.

Med mikroelemente uvrščamo železo, brom, baker, cink, krom, selen, fluor, mangan in molibden. Železo je nujno pri oskrbi telesa s kisikom, o čemer so na papirus pisali že Egipčani. Za prenos železa v telesu je pomemben baker, zato lahko pomanjkanje bakrovih ionov privede do anemije.

Vitamine delimo na topne v vodi in topne v maščobi. Topni v vodi so vitamin C in vitamini skupine B, topni v maščobah pa vitamini A, D, E in K. Vitamin A je pomemben za vid. Največ ga vsebujejo jetra in korenje. Največ vitamina D vsebujejo ribe. Med drugim je pomemben za mišično skeletni sistem. Po najnovejših podatkih pomaga tudi pri delovanju imunskega sistema in avtoimunskih boleznih. Vitamin C je pomemben antioksidant in pospešuje absorpcijo železa iz hrane. Največ ga vsebuje rdeča paprika, veliko pa tudi ohrovt, jagode in pomaranče.

Ker mnogo ljudi trpi zaradi pomankanje mikrohranil, zlasti na revnejših področjih, živilom povečujejo prehransko vrednost. Temu rečemo biofortifikacija in je značilna tako za živila rastlinskega kot tudi živalskega izvora. Pri rastlinah se dosega z gnojenjem tal ter križanjem sort, pri živalih pa s prehrano. Vitamine in minerale dodajajo tudi v sama živila ter prehranska dopolnila, pri čemer zakonodaja natančno opredeljuje, katere je dovoljeno dodajati in v katerih kemijskih oblikah. Vsebnost vitaminov in mineralov je navedena na ovojnini prehranskih dopolnil, neredko pa tudi živil.

Številne vitamine in minerale dodajajo v predelano hrano kot aditive za izboljšanje tehnoloških lastnosti. Na vsebnost vitaminov in mineralov v živilih lahko vplivajo tudi postopki predobdelave, mletje in toplotna obdelava.

V knjigi so podrobno opisani posamezni vitamini in minerali, pa tudi druge izbrane snovi, in sicer esencialne maščobne kisline, karotenoidi, koencim Q10, kurkumin, resveratrol in N-acetilcistein. Izvemo, v kateri hrani jih najdemo ter koliko jih moramo dnevno zaužiti, podan je ustrezen vnos pri moških in ženskah, nosečih ženskah, doječih materah in v posameznih starostnih obdobjih. Opisana je njihova absorpcija, porazdelitev, metabolizem in izločanje iz telesa. Spoznamo njihovo fiziološko vlogo v telesu, klinično rabo, interakcije z ostalimi mikrohranili in zdravili.

Tako je presnova kalija tesno povezana z natrijem, kalcijem in fosfatom. Do povečane izgube kalija lahko pride zaradi uporabe diuretikov, odvajal in kortikosteroidov. Tudi inzulin lahko zniža plazemsko koncentracijo kalija v krvi, to pa zaradi premika kalijevih ionov iz zunajceličnega v znotrajcelični prostor. Nekatera zdravila povišajo koncentracijo kalija v krvi, na primer zato, ker zmanjšajo njegovo izločanje iz ledvic. Tak primer so zaviralci angiotenzinske konvertaze, ki znižujejo krvni pritisk.

Ob vseh predstavljenih mikrohranilih se seznanimo s posledicami za zdravje ob pomanjkanju ali prekomerni uporabi. Primer mikrohranila z ozkim terapevtskim oknom so fluoridi, ki nas ščitijo pred zobno gnilobo, a lahko hitro delujejo toksično. Med ščetkanjem zob moramo zato paziti, da ne zaužijemo zobne paste. Zastrupitve s fluoridi so lahko akutne ali kronične, med njimi zobna fluoroza v prvih šestih letih življenja in skeletna fluoroza, ki lahko napredovala vodi v artritis, osteoporozo in kalcifikacijo vezi s pridruženimi nevrološkimi motnjami in izgubo mišic.

Knjiga je sistematična in praktična. Lahko se poglobimo v posamezne vitamine in minerale ter druge izbrane snovi in nadzorujemo pravilnost vnosa v telo. Ne smemo pa pozabiti, da je za zdravje pomembna uravnotežena prehrana.

Marinka Gombač