Mladinski roman Giacoma Mazzariola opisuje prvoosebno zgodbo o drugačnosti. V Giacomovi družini, ki jo sestavljajo mama, oče, Giacomo in dve sestri, pričakujejo še enega otroka. Tokrat bo še en fantek, ki se ga Giacomo izjemno veseli, saj bo spremenil razmerje v družini, kjer so do sedaj prevladovale punce. Vendar se deček rodi drugačen. Mali Giovanni ima namreč dodaten kromosom in se rodi z Downovim sidromom.

Giacomo opisuje sprejemanje brata, kako v šoli o njem nikomur ne pove, ampak brat zelo vpliva na njegovo življenje. Za Giovannija teče čas drugače, vedno se veseli trenutka in obožuje dinozavre. Z leti se spreminja tudi avtor, ki vse bolj sprejema in razume bratovo posebnost. Roman govori na zanimiv način o drugačnosti, razumevanju, sprejemanju in življenju.

Pa še en citat za pokušino:

Mami je prišla iz kopalnice in odprla leseno skrinjo, da bi iz nje vzela brisače.

»Giacomo…« je rekla s tistim milim, a globokim glasom, ki ga uporablja, kadar gre za resnično resnico v tistem, kar pove, »v življenju so nekatere stvari, ki jih lahko nadzorujemo, druge pa so takšne, ki jih moramo vzeti, kakor pridejo. Življenje je mnogo večje od nas. Je zapleteno in skrivnostno…«

Ko je govorila, so se ji oči svetlikale: vedno ima oči polne zvezd, kadar govori o življenju, tudi danes.

»Edina stvar, ki jo lahko vedno izberemo, je, da ljubimo,« je rekla.

»Da ljubimo brezpogojno.« (str. 42-43)

​Ana Dolinšek