Nadvse tenkočuten in mojstrsko zapisan roman italijanske avtorice Angele Nanetti je z vseh vidikov razmišljujoč.

Zgodbo svojega otroštva pripoveduje deček Toni. Nanizana je ob češnjevo drevo, poimenovano Feliks, ki je simbol družine, poguma in ljubezni, narave, pa tudi močnih čustev, spoštovanja in bližin med starimi starši in vnuki. Kakor je drevo povsem enakovreden družinski člen, tako je gos Filomena vez in negovanje odnosov; tudi s tistimi, ki so zapustili skupno bivanje. Tonijevi spomini na mladost so sveži in dinamični, živijo med podeželjem in mestom ter med nadvse zanimivimi liki. Zdi se, kot da z njimi tudi mi sledimo njihovemu toku. Pogum je ves čas v ospredju, hkrati pa nas skozi obdobja sprememb in skozi vsakdan vodijo obilica dogodkov, njihovih orisov in dvogovorov. Vse v knjigi valovi kakor rast, letni časi, življenjska obdobja, moč in krhkost. Umetnina je branje, ki ga spremljajo intenzivno doživljanje in mnogi premisleki.

Sklepne strani knjige bogatijo skrbni zapisi predstavitev avtorice, prevajalke in ilustratorja. Angela Nanetti je v Bologni diplomirala iz srednjeveške zgodovine, poučevala je na osnovni in srednji šoli, je prejemnica in nominiranka številnih literarnih nagrad, pričujoče mladinsko delo pa je kljub vsemu avtoričin prvi prevod v slovenščino. Leta 2015 je doživelo prenos v animirani film (Olga in Tatiana Polietkova: https://vimeo.com/118989904) in leta 2021 uresničenje v senčni predstavi Lutkovnega gledališča v Ljubljani (Fabricio Montecchi https://www.lgl.si/si/predstave/vse-predstave/976-Moj-dedek-je-bil-cesnjevo-drevo). Likovni del zanjo je takrat pripravil Damijan Stepančič, zato je povsem pričakovano, da je ustvaril tudi ilustracije za knjigo, ki jo je v zbirko Pisanice pri Mladinski knjigi umestila njena urednica Irena Matko Lukan. Stepančič je v njej prepoznaven, a kljub vsemu asketsko zadržan, odet v minimalizem in le tu in tam v prosojnost obarvanih detajlov. Njegova ilustracija je čutna, kot je literarno delo, mojstrski pa je tudi prevod pisateljice in prevajalke Veronike Simoniti.

" /.../Takrat je ded odmaknil dlan z mojih oči in me vprašal: 'Zdaj razumeš? Če natančno in zbrano prisluhneš, lahko vidiš cel kup stvari, kot bi imel odprte oči. Zdaj pa prisluhni, kako diha češnjevo drevo.'
Spet sem zamižal in čutil lahen piš, ki mi je šel čez obraz, in vsak list, ki se je čisto narahlo zganil.
'Res je, dedek, Feliks diha.' sem rekel.
Dedek me je pobožal po glavi in se še nekaj časa ni ganil. Pogledal sem ga in videl, da se smehlja." (str. 28-29)

Maja Logar