20 kratkih zgodb, ki jih avtor naniza v zbirko Ne morem ven je preplet realističnih prikazov okolja in dejanj s prepletom fantastike in simbolizma. Veliko je spogledovanja s sanjskim in arhetipskim. Pripovedovalci zgodb so različni, zavzete so teme od otroštva, preko študija, delovne dobe in vse do starosti in smrti. Od odraščanja, negotovosti, strahu in žalosti potujemo skozi spomine in spominjanje. Vlak kot primer potovanja v realnosti je tudi simboličen ter nas pelje v pravo smer in odpira zavedanje o sprejemanju drugačnosti. Srečna naključja in bolečine življenja pa nas vodijo skozi neznosnost bivanja. Na trenutke tudi erotične zgodbe, v katere vpleta čutenje in prehajanje. Avtor predvsem veliko opazuje naravo, ženske in moške ter z vsemi čutili in čuti zaznava.

Tudi slog pisanja je zelo poetičen in lahko bi zapisali dvojen. Na eni strani kratki enobesedni stavki, na drugi dolge povedi, ki so kot potoček v katerem se čez brzice valijo sklopi besed in misli. Ilustrator Iztok Sitar s svojimi ilustracijami čudovito dopolni vsako zgodbo in preskakujoči način pisanja z odrezano močno črto in nežnim senčenjem v vseh odtenkih sive dodatno povzdigne.

Citat:

In jaz sam vem, samo to še vedno vem, da se še nič ni zgodilo. Staram se in priložnosti, da se nič spreobrne v nekaj, je vse manj, toda tako to je in v tem ni nič mogočnega, poudarjam, v starosti ni prav nič mogočnega. In pogostokrat je vse skupaj samo kopičenje besed. Torej besedičenje. Koliko nesmiselnih besed izgovorimo v življenju, se sprašujem, povsod, kamor se obrnem, kogarkoli pogledam, vključno z mano, ko se zazrem v ogledalo, povsod je veliko pleteničenja. Toda kljub vsemu, vedno se nekaj kopiči, vsaj tako občutim, ko hodim po svetu. (str. 71)

Ana Dolinšek