Frédéric PAJAK je švicarsko-francoski pisatelj in grafik, ki esejistično-biografske pripovedi pospremi z lastnimi risbami, ki odzvanjajo vsebini zapisanega. Tokrat se posveti usodama ameriške pesnice Emily Dickinson ter ruske pesnice in pisateljice Marine Cvetajeve. Predstavi ju v njunem življenju in literarnem ustvarjanju. Na začetku razmišlja, kako je v njegovo življenje vstopila poezija in ga nikoli več ni izpustila iz objema. Pisanje o Marini Cvetajevi uvede s potovalnim dnevnikom po Rusiji v maju 2018. leta, z njim pa knjigo tudi zaključi – z obiskom hiše v Jelabugi, kjer je 31. avgusta 1941 umrla.

Avtor razlaga, da mu je marsikaj v njunem življenju in ustvarjanju težko razumeti, ob tem pa v njuno poezijo vstopa izjemno rahločutno in na enak način podaja njuni življenji.

Bili sta si zelo različni: Emily Dickinson je bila večji del življenja omejena na svojo sobo, Marina Cvetajeva pa je zaradi strastnosti svoje narave ter osebnih in zgodovinskih okoliščin postala ptica selivka; med državljansko vojno je zapustila Rusijo, odšla v Nemčijo, na Češko, v Francijo in se na koncu vrnila v Rusijo, čeprav je slutila, da bo to zanjo pogubno. Emily Dickinson je bila negotova. V življenju je objavila za peščico pesmi, pred smrtjo pa prosila, da vse njene pesmi uničijo, v čemer na srečo ni bila uslišana. V nasprotju z njo je Marina Cvetajeva storila vse, da bi čim več objavila in to ne samo zato, ker je bila od tega odvisna njena eksistenca; neomajno je verjela v svoj pesniški dar in se že zelo zgodaj primerjala s Puškinom. Obe sta veljali za ekscentrični, za marsikoga tudi norici, kar se z veliko verjetnostjo zgodi ustvarjalkam, ki si drznejo izražati svoj jaz in uresničevati svoj dar. V zvestobi sebi sta bili nenadkriljivi in takšna je tudi njuna poezija.

Delo je na meji med biografijo in biografskim romanom, spomini, dnevnikom in tudi potopisom, zaradi močne osebne note pa ga lahko beremo kot avtorjev esej o vstopanju v poezijo obravnanih pesnic in v poezijo nasploh. Nekateri v zvezi z risbami omenjajo strip, s čimer bi se težko strinjala. Način dopolnjevanja slike in besede me še najbolj spominja na slikanico za odrasle. Kot osnova ilustraciji, zlasti portretni, večinoma služijo ohranjene fotografije pesnic. V svetu bele, črne in sive barve ter njunih raznoraznih odtenkov vznemirljivo proseva svetloba.

Delo je prevedla Suzana Koncut, odlomke neprevedenih pesmi pa Andreja Kalc in Nada Grošelj. Suzana Koncut v Virih navede tudi uporabljene odlomke iz obstoječih slovenskih prevodov.

Lidija Gačnik Gombač