Oblikovanje zdravil avtorice Katarine Vrhovnik je učbenik za modul Oblikovanje zdravil v programu Farmacevtski tehnik. Kljub temu je zanimiv tudi za laično javnost, ki želi dobiti vpogled v farmacevtsko tehnologijo. Poenostavljeno povedano je oblikovanje zdravil postopek, s katerim se učinkovina, ki je nosilka zdravilnih učinkov, zapakira v tableto ali drugo farmacevtsko obliko, kot so kapsule, mazila, kreme, kapljice, praški in sirupi. Farmacevtsko obliko torej sestavljajo zdravilna učinkovina in pomožne snovi.

Veste, kako farmacevt na podlagi zdravniškega recepta izdela prašek? Zakaj je treba nekatere tekoče farmacevtske oblike pred uporabo pretresti? Kako se s kombinacijo ustreznih pomožnih snovi in postopkov izdelave lahko doseže, da se zdravilna učinkovina iz tablet sprošča enakomerno skozi ves dan? Zakaj sirupi vsebujejo toliko sladkorja? Zakaj za nekatera zdravila potrebujemo zdravniški recept, za druga pa ne?

Odgovori na to se skrivajo v knjigi. Ponuja pa še veliko več. Med drugim razjasni zmedo pri poimenovanju zdravil. Zdravilo ima kar tri imena. Prvo je izmišljeno lastniško ime, ki ga določi lastnik zdravila. To je njegov proizvajalec oziroma tisti, ki ima dovoljenje za promet z zdravilom. Drugi dve imeni sta imeni zdravilne učinkovine, in sicer njeno splošno ime in kemijsko ime. Splošno ime določi Mednarodna zdravstvena organizacija in ni zaščiteno. Pišemo ga z malo začetnico. Manj zapleteno je od kemijskega in je navadno njegova smiselna okrajšava. Kemijsko ime pa natančno opiše kemijsko zgradbo učinkovine. Vsem poznani Lekadol je torej lastniško ime zdravila z zdravilno učinkovino »paracetamol«, ki je splošno ime zdravilne učinkovine s kemijskim imenom N-(-4-hidroksifenil)acetamid.

Večino zdravil izdela farmacevtska industrija. Ta zdravila so originalna in generična. V galenskih laboratorijih izdelujejo galenske izdelke. V lekarnah izdelujejo magistralne pripravke za določenega uporabnika po natančnem receptu zdravnika. V učbeniku je razloženo, kako izgleda tak recept in kaj na njem pomenijo latinske oznake. Podrobno so predstavljeni recepti za praške in kako na njihovi podlagi preračunati količine zdravilnih učinkovin in pomožnih snovi, ki jih mora prašek vsebovati.

Svojevrsten pojem je tudi biološka uporabnost zdravila. Če celoten odmerek učinkovine, ki jo apliciramo v telo, pride do mesta delovanja, je biološka uporabnost 100-procentna. Tako je pri vnosu zdravila v žilo. Pri ostalih načinih vnosa v telo je biološka uporabnost manjša. Če na primer zaužijemo raztopino, se mora ta najprej absorbirati v prebavilih in šele potem pride v sistemski krvni obtok. V tem primeru se ne absorbira v celoti. Biološka uporabnost je še manjša, če zaužijemo tableto, saj mora ta v prebavnih sokovih najprej razpasti na manjše delce, ki se nato raztopijo in šele potem absorbirajo. Terapevtski odmerek zdravilne učinkovine torej pogosto ni enak odmerku v zdravilu. To je potrebno pri oblikovanju zdravila upoštevati. Od načina aplikacije je odvisen tudi čas nastopa učinka. Najhitrejši je pri injekciji v žilo, nekoliko daljši pri zaužitju raztopine in še daljši pri zaužitju tablete.

Posebno poglavje je namenjeno pripravkom iz rastlinskih drog. Rastlinska droga je posušena rastlina ali njeni deli v neobdelanem stanju. V njej so poleg zdravilne učinkovine tudi dopolnilne snovi, ki vplivajo na njen učinek, pa tudi balastne snovi, ki lahko spremenijo barvo, vonj ali okus pripravka. Iz drog se najpogosteje pripravijo izvlečki, možna pa je tudi izolacija učinkovine.

Morda je celoten učbenik za laike prezahteven. Kljub temu mislim, da lahko vedoželjni bralec v njem najde veliko zase.

Marinka Gombač