Osnova te knjige je opisovanje doživljajev in obnašanja čudaških posameznikov v sicer slikovitem (v kolikor ni polarne noči), vendar divjem, neprijaznem okolju v arktičnih predelih severovzhodne Grenlandije. Bralec, zlasti tisti iz starejših generacij, med prebiranjem že prvih strani knjige z zgornjim naslovom ne more ubežati spominom in primerjavam s knjigami Jacka Londona z zgodbami z Aljaske iz konca 19. in začetka 20. stoletja, ki so v slovenščini izhajale v začetku šestdesetih let kot na primer Krištof Dimač v zbirki žepnih knjig Školjka ali Zgodbe iz Severa in juga v knjigi Prešernove družbe. Primerjava z junaki Jack Londonovih zgodb z daljnega severa se kaj lahko hitro razširi na odbito ali odštekano, tudi frikovsko druščino v John Steinbeckovi knjigi Polentarska polica, ki je izšla v slovenščini v več izdajah in prevodih, čeprav gre pri slednji za znatno južneje ležeče zemeljske širine. Mlajšim generacijam pa so najverjetneje bližja kot Jack Londonove in John Steinbeckove knjige tista filmska dela, ki so nastala po tem, ko je bila knjiga z zgodbami iz severovzhodne Grenlandije že natisnjena (1974). Na prvem mestu je tu kultna, če uporabimo že obrabljen izraz, TV nanizanka Severna obzorja (Nothern Exposure), medtem ko lahko vzporejamo vpliv polarne noči na človeško počutje, opisan v knjigi z zgornjim naslovom z vplivom polarnega dne nanj, prikazan v ameriškem kriminalnem filmu Nespečnost z Al Pacinom in Robinom Williamsom v glavnih vlogah.

Odbitih arktičnih zgodb je enajst. Dolžina vsake se giblje od 10 do 15 strani. Pri knjigah z več zgodbami bi obdelava vsake zgodbe posebej zavzela tolikšen obseg, kot bi ga imel zapleten roman z več sto stranmi. To velja toliko bolj, če je treba obrazložiti vzroke za dogajanje, kot na primer pri vsaki od zgodb v knjigi kanadske nobelovke Alice Munro Preveč sreče. Zgodbe v knjigi Jørna Riela sicer niso tako zavite in njih osnovne značilnosti oz. posebnosti lahko strnemo v eno sam skupno značilnost: so predvsem nenavadne, morda bi jih bolje označili s tujkami: v njih se bizarnost prepleta z grotesknostjo in tudi fikcijo, pri čemer bralec ne ve, ali je življenje ljudi, ki so prišli v grenlandsko divjino že poprej izoblikovalo v bolj ali manj sprejemljive posebneže ali jih je kot take oblikovala divja narava, naravni pojavi kot sta polarna noč in polarni dan, viharji, sneg, led, pošastno tuljenje vetra ali pa kruta sedanjost: boj za preživetje, osamljenost, predvsem popolno pomanjkanje žensk in pehanje za zaslužkom, ki se ga da pridobiti z lovom, kamor sodi tudi/predvsem nastavljanje pasti, odiranje in oddaja kož predstavnikom tako imenovane kompanije. Povrh vsega tega ne gre zanemariti še vpliva morda še bolj čudaškega, vase zaprtega ali prebučnega sostanovalca.

Vse zgodbe imajo enoten okvir: Kraljevska (danska) trgovinska družba, na kratko kompanija je moške predvsem iz Skandinavije, Islandije, Ferskega otočja in Kanade privabljala v severovzhodni predel Grenlandije, da bi se tam ukvarjali z lovom na polarne živali. V kolikor so se izkazali sposobni kot prinašalci kož živali, ki so jih ulovili, jim je podaljšala bivanje v polarni divjini. Možje so bivali v lesenih kočah brez stranišča praviloma po dva in dva v posamezni leseni koči. Oddaljenost med dvema sosednjima hišama je lahko znašala tudi po dva do tri dni vožnje s pasjo vprego. Kljub temu so vendarle tvorili neko povezano skupnost, ki je znala stopiti skupaj kot eden, ko se je bilo treba upreti prenapetemu bivšemu oficirju, ki je od lovcev zahteval urjenje v vojaških obrambnih veščinah, ali ko se je bilo treba dostojno, pravzaprav v velikem stilu posloviti od tovariša, ki ga je zadel srčni infarkt, še najbolj pa jih je povezala fiktivna podoba Emme, ki so si jo odkupovali eden od drugega za pregrešno drage zneske, bodisi v številu najbolj kakovostnih kož ali za ceno najnovejše dvocevke in celo za ceno tatuja, vrisanega na hrbet enega od njih. Lovci, čeprav jim ni primanjkovalo možate razumnosti vsaj kar zadeva lov, se bodisi zaradi vpliva polarne noči, še bolj pa zaradi z ladje kupljenih ali zaradi „doma pridelanih” alkoholnih pijač, lahko vedejo dokaj čudno. Tako eden od njih moli glavo v sicer ugaslo pečico, ker mu ni do razgovora s sosedom, ki ga je obiskal samo zato, da bi pretrgal njegov komunikacijski molk s preostalimi lovci. Če grenlandske lovce iz te knjige primerjamo z Jack Londonovimi zlatokopi z Aljaske, je vendarle opaziti bistveno razliko. Slednji so zlasti v zgodnejših Londonovih delih, ko je bil še pod vplivom Darwina, Nietzscheja in Spencerja, ljudje, ki se spopadajo z neizprosno naravo in v njej zmagujejo ali propadajo, Rielovi grenlandski pritepenci z vseh vetrov pa so kljub nesporni lovski spretnosti veseljaki, ki jim ni tuje varenje piva in kuhanje žganja s katerima si lajšajo tegobe arktičnih večerov. Skratka, po svoji naravi so bližji Steinbeckovim živahnim posebnežem kot Londonovim marsikdaj mračnim, prav gotovo pa ne vedno prepričljivim junakom – in junakinjam.

Tudi živali imajo posebno vlogo in to kot dobri družabniki. Tak je petelin, ki bi naj razumel filozofske razprave, s katerimi ga je v duhovnem smislu pital njegov lastnik. Prašič, ki nastopa v eni izmed zgodb, samoumevno sprejema pozornosti, ki mu jih izkazuje njegov polovični solastnik. Med nje sodi tudi branje svetega pisma.

Med najbolj krute dogodke v knjigi sodita tudi dva, ki imata opravka z živalmi. V prvem lovec pogosti medvedjega mladiča z marmelado iz arktičnih brusnic, ki jo je sam pripravil, se nežno pogovarja z njim, nato pa ga tebi nič meni nič ustreli in se mirne duše posveti psom iz svoje vprege. Ne gre pozabiti tudi tega, da je drugi solastnik prašiča tega mirno in z užitkom ustrelil dan pred božičem, čeprav je moral predvidevati, da bo s tem globoko prizadel prvega solastnika.

Med najbolj prizemljene zgodbe v knjigi sodi navdušenje lovcev nad tatuji, ki jih za bogato plačilo s kožami odrtih polarnih živali vrisuje podjetnež, ki je prav s tem namenom prišel v te polarne, vsaj na videz od boga zapuščene kraje.

Zanimivo, da je skrb za počutje za srčnim infarktom umrlega lovskega tovariša, ko so ga posadili na stol, da bi lahko „prisostvoval” igri s katrami, ki ji je bil strastno predan za čas svojega življenja, našla svoje posnemovalce v ameriškem filmu, ki so ga posneli v sedemdesetih, najverjetneje pa v osemdesetih letih, in čigar zgodba se odvija na znatno južneje ležečih zemljepisnih širinah, nekje ob kalifornijski obali.

Najbolj od stvarnega sveta odmaknjene so konec zgodbe o prašiču in obe zgodbi o Emmi. Pri prvi naj bi prašiča zagotovo ustrelil njegov drugi solastnik. Čez čas kapitan ladje, ki je priplula v zaliv, sprašuje, kje je prvi solastnik, saj vidi le veselo poskakujočega prašiča, nikakor pa ne njega. Ob tem se bralec, kot da gre za kakšno delo Alice Munro, lahko sprašuje: ali se je v prašiča spremenil njegov prvi solastnik ali pa je drugi solastnik ustrelil prvega in se mu je takoj zatem zmešalo, kajti kapitan je prav gotovo videl le razposajenega prašiča, nikakor pa ne solastnika, ki se je prašiču toliko posvečal. Zgodbi o Emmi kažeta, kako lovci, od katerih jih je večina v zlatih moških letih, brezumno pogrešajo žensko. Eden izmed njih si je ustvaril domišljijski lik, ki ga ostali hlastno sprejemajo in prevzemajo eden od drugega za velik denar, kot da gre za samo ljubo resničnost. Emma je v njihovih predstavah voljna, večno pripravljena na njihov kakršenkoli že užitek, ni izbirčna in je neskončno potrpežljiva. V tem spominja Emma na pesem slovenskega kantavtorja Iztoka Mlakarja o steklenici. Bralec, ki nekoliko globlje razmišlja, se ob tej predstavi, kakšna naj bo idealna ženska za moškega, lahko zgrozi. Gre za čisti seksizem v njegovi najbolj ponižujoči obliki. To ni več splet humorja s poetično fikcijo. Tovrstna sanjarjenja lahko imenujemo v najbolj prizanesljivi obliki le prodajanje mokrih sanj.

Darko Čuden je poskrbel za spremno besedo, ki potrjuje, da imamo Slovenci za leposlovje ne samo nadarjene prevajalce, ampak tudi izvrstne pisce spremnih besed, ki se znajo tako ustvarjalno vživeti v pisanje, kot da gre za njihovo delo.

Borivoj Breže