#športajmoinberimo: nacionalni medresorski program za spodbujanje branja med mladimi športniki in športnicami
Kaj brati, da diši po športu?

»Zavpila sem: »Toooooooooooooo!« in se zrušila na tla. Tisti trenutek me noge niso več držale. Telo se je sesedlo. To je bil krik olajšanja, krik odrešitve. Ne znam opisati, koliko emocij je šlo takrat skozi mojo glavo in v moje grlo. Ton krika je bil res visok. Samo zamižala sem, zakričala, stisnila pesti in se sesedla v tla. Dihala sem kot slon, mišice so začele trzati, jaz pa sem ležala v snegu in slišala samo svoje hropenje. Po glavi so se mi preganjale le misli o uspehu. Kakšen nor občutek. Kakšno olajšanje. V hipu se prepletejo občutki velike sreče in utrujenosti. A tisti trenutek je vse za teboj. Obstaja samo trenutek neskončnega olajšanja.«

Knjiga Peta olimpijada, pod katero sta podpisana Tadeja Brankovič in športni novinar Marjan Fortin, je več kot še ena knjiga o življenju športnice, je knjiga o notranji moči, ki jo šport posamezniku privzgoji prav takrat, ko ne teče vse po načrtu. O notranji iskri veselja do življenja, ki jo šport prebudi in neguje, ko se v življenju pojavijo bistveno pomembnejše težave, kot je npr. pozabljena puška na štartu tekme. Knjiga nas popelje v zgodbo, ki ni enostavna zgodba o uspehu, temveč izris predanosti, povezanosti, prizadevnosti in potrpežljivosti. V njej najdemo veliko iztočnic za pogovor z mladimi. Od športne priprave, usklajevanja šole in športa do finančne pismenosti in miselne moči v trenutkih nezgod, poškodb ali bolezni. Vsake olimpijske igre imajo svoj naboj. Če imaš kot športnik srečo, da se udeležiš kar štirih olimpijskih iger, ima potem peta, tista, na kateri tekmuješ za svoje življenje, popolnoma neprimerljiv pomen.

»Vsaka olimpijada je zame zmaga. Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti. Naučila me je zavedanja, da je vse minljivo. Da smo minljivi tudi mi. Zato je potrebno živeti. Vsak dan, vsako minuto, vsak trenutek. Biti hvaležen za vse, kar imaš. Ni vse samoumevno. Treba je zaupati vase in se imeti rad. Se smejati in čutiti radost. Biti ponosen nase, ker ni vse samoumevno. Spoštovati sebe in vztrajati. Biti optimističen in pozitiven. Strahu reči adijo in dihati. Vse mine, vse se postavi tako, kot mora biti. A stati na koncu pete olimpijade na Olimpu, z zavedanjem, močjo in občutkom, da sem tu, je olimpijska medalja brez vrednosti.«

Pripravili: dr. Sabina Fras Popović, Center za spodbujanje bralne pismenosti, Mariborska knjižnica, in Nives Markun Puhan, Zavod RS za šolstvo