Irska pisateljica, profesorica na Dublinski univerzi, nas v zbirki esejev nagovarja k razmisleku. Najprej nam dovoli vpogled v ranjen del njene biti, otroštva, ki ga je doživljala ob očetu alkoholiku, ločitvi staršev in večnem pomanjkanju denarja, saj je za družino skrbela samo mama. S sestro sta pri očetu ostajali večinoma lačni in pozabljeni, saj oče v pijanskem deliriju ni bil sposoben skrbeti zase kaj šele za otroka. Oče se odseli na grški otok Krf, kjer nadaljuje s pitjem, dokler ne pristane v bolnišnici, skrb zanj pa prevzameta sestri. V Emilie se odvija notranji boj s spomini, z odločitvami o tem, ali imeti ali ne imeti rad. Skozi celotno zbirko esejev se nas dotika z izjemno zmožnostjo pripovedovanja svoje zgodbe, katero začutiš kot svojo. Bolečina in odpor do svojega telesa, ki jo prežemata ob neštetih neželenih krvavitvah, ko je upanje na nosečnost še tlelo. Hkrati s svojo zgodbo fragmentirano podaja tudi zgodbo matere in sestre, ki doživi tragično izgubo otroka.

»Krvaveti na papir je slovit trik za dobro pisanje.« Zelo prepričljiva poved, ki nagovarja, da je čas za Emilie Pine.

Nataša Konec