Zbirka kratkih zgodb Mateje Mahnič v ospredje postavlja konec, smrt. Že v uvodu se avtorica sprašuje zakaj pisati o smrti in morda še bolj zakaj brati o smrti. Toda kljub težki tematiki so zgodbe tudi lahkotne, zabavne in včasih celo napete. Konci so različni in avtorica v zgodbe vpleta različne junake iz različnih socialnih, starostnih, statusnih in še kakšnih okolij. Na konec lahko vpliva alkohol in samomorilnost, mogoče bolezen, največkrat rakova obolenja in celo covid, infarkt, predvsem pa osvetli družinske zgodbe in odnose v njih. Najdejo se razni junaki in anti-junaki, zgodovinske osebnosti, pa narava in različna okolja, predvsem pa ptice (detel, škorec, sraka, labod) in druge živali. Našli boste tudi aktivistične in uporniške zgodbe. Zanimivo branje smrtnih zgodb, ki so napisane v sproščenem pogovornem jeziku, vsekakor zelo spretno in bralcu prijazno.

Citat: »Ograja ene od hišic je prava razstava okusa in spoštovanja narave, saj ima med umetelno zloženimi kamni vdelane stare oljčne grče. Vsekakor deluje božansko! Drevesa itak živijo več kot mi, če pa njihova debla še premažeš z oljnato zaščito, je to njihova iniciacija v večnost, tako kot knjige za pisatelja.« (str.158)

Ana Dolinšek