Večji in hkrati neposredno najbolj udarni del Pošte, proznega prvenca enega najbolj znanih ameriških pisateljev Charlesa Bukowskega, je avtobiografsko avtentičen prikaz delovanja ameriškega poštnega sistema s kritiko nečloveškega izkoriščanja zaposlenih in birokratskih nesmislov v njem. Ta del služi kot vezivo, v katerega se nič manj avtobiografsko vpleta življenje glavnega junaka Henryja Chinaskega (v nadaljnjem Henryja), po službi zapolnjeno z alkoholom in z radoživimi ženskami, za pridobivanje njegovega postranskega zaslužka pa služijo še stave na konjskih dirkah.

Henry deluje v svojih skoraj petnajstih letih služenja na pošti Združenih držav s tri letnim vmesnim presledkom na dveh delovnih mestih. Najprej je nesorazmerno dolgo, tri cela leta pomožni, tj. nadomestni raznašalec pošte, tisti, ki nosi samo čepico ameriških poštarjev, ne pa tudi uniforme. Njegov rajon so v glavnem zanemarjene četrti s stanovanjskimi hišami z nabiralniki s spraskanimi imeni ali brez njih, v mračnih hodnikih, v slabotni svetlobi žarnic, po katerih stojijo stare gospe, ki sprašujejo, ali je kaj pošte za njih. Raznašanje pošte mora biti opravljeno tudi če nad mestom divja orkansko neurje, ki lahko zalije motor poštnega kombija. Henrya pri službovanju ne moti le tisto, kar je neposredno vezano na organizacijo dela in delovne odnose na pošti, ampak tudi omalovažujoč in čudaški odnos strank do poštarjev, zlasti do pomožnih. Tako ena od žensk po vsej sili zahteva od Henryja, naj ji izroči pismo od sestre, ki ji ga še ni odposlala, nekemu moškemu mora izročati pisma v roko, ne pa odlagati v nabiralnik. Srečuje se tudi z obupno osamljenostjo socialno izključenih strank.

Pri ponovni zaposlitvi na pošti dobi Henry status uslužbenca, kar dejansko pomeni razporejevalca pisemskih pošiljk večinoma v nočni izmeni pri čemer mora v triindvajsetih minutah prenesti iz torbe in zložiti v posamezne poštne predelke na kovinski omari vse preveč pisemskih pošiljk in reklam. Za zlaganje posameznih pisemskih pošiljk v njim pripadajoče predele se zahteva enak ritem dela, kot če bi služili nenehno delujočemu stroju. Pri tem ne gre za sociopatsko domislico kakega nadzornika, ampak za uveljavljeni princip dela za vse Združene države. Prostih dni poštarji na tem oddelku skorajda nimajo, čeprav gre za nočno izmeno. In - strokovni izpit za napredovanje v redno zaposlitev zahteva priprave, za katere si je treba zapomniti nemogoče veliko število podatkov, zato ni čudno, da si Henry omisli posebno memnotehniko, ki temelji, saj pri njem ne gre drugače, na spolnosti. Pri tem delu Henry vzdrži dobrih enajst let, nato odda odpoved, za katero je moral izpolniti več formularjev kot za sprejem v službo.

Bukowski ni ne prvi in ne edini v ameriški literaturi, ki opisuje neusmiljeno trdo garaštvo v Združenih državah. Vzporednice lahko iščemo že v Jack Londonovih kratkih zgodbah in romanih, prav gotovo pa jih najdemo tudi v njegovih kritičnih reportažnih zapisih.

Na bralca delujeta dva pretresljiva opisa. Prvi velja za poštarja z vzdevkom G. G., ki je dolga leta raznašal v bogataško četrt pisma, pri čemer je s piskom s piščalko opozoril otročaje, da jim bo delil bonbone, kot da je nek poštarski doktor fig, fig. Lepega dne se ob prevzemanju pošte notranje zlomi in ne da bi ga še kdo videl, zgine s pošte. V drugem primeru sprva postavni in urejeni mladi mož z oddelka za razporejanje pisemskih pošiljk z leti otopi in se zanemarja, zavedajoč se, da pokojnine ne bo nikoli dočakal. Kot tretji primer bi lahko služil sam Henry, ki se ga pri razporejanju pisem tudi treznega začenja lotevati vrtoglavica, od 83 kg se zredi na 108, premika lahko samo še desno roko. Vsi trije primeri kažejo na prezgodnjo izgorelost, čeprav delo samo po sebi fizično ne bi bilo naporno, če bi bila norma postavljena nižje.

Obupno pijančevanje in druženje z ženskami se pri Henryju običajno zlivata eno z drugim. Najprej o njegovem pijančevanju: Henry, kot vse kaže, divje popiva zato, da bi se sprostil od neznosnega delovnega ritma, da pozabi na neumnosti, ki jih trosijo nadzorniki ali so zapisane v pravilnikih. In zopet bi se lahko v tem oziru spomnili na Jack Londona in na njegov Kralj Alkohol. Bralec, ki ima za seboj vsaj nekaj popivanj, ne more brez objektivnega premisleka. Kako naj človek, izčrpan od dela, ki traja lahko več kot osem ur, popiva na smrt z dneva v dan, spi dnevno po (največ) dve uri in pol ter se po tem še ves omotičen in zmačkan znova spravi na delo, ki vendarle zahteva določeno zbranost.

In ženske? Opisi ženske zunanje privlačnosti in Henryjevih spolnih srečanj bralca sprva zavedejo, da gre tudi tokrat za delo, ki mu je vzor Henry Millerjev Rakov povratnik. Tako temeljit pa Bukowski spet ni. Henryju je vendarle nekaj do žensk tudi drugače. Je dober poznavalec ženske psihe. O ženskah razmišlja: „…Seveda bi se tudi prepirala. Takšna je narava žensk. Rade imajo obojestransko obmetavanje z umazanim perilom, kričanje in malo dramatiziranja. Prepirom bi sledile slovesne obljube.” In: „Ženskam je trpljenje usojeno, nič čudnega, da neprestano zahtevajo izlive ljubezni.”

Z Betty, svojo ljubico, popiva Henry tako pogosto, da si ne more kupiti niti čevljev, niti nepremočljivega dežnega plašča in še česa. Ko pa mu Betty po njegovem prvem odhodu s pošte pove, da ne noče več živeti tako, da bo on hodil le stavit na konjske dirke, sicer pa, da bo brezdelno poležaval doma, se Henry gentlemansko odstrani. Pri ponovnem srečanju z Rose se Henry sooči z dejstvom, da je Rose propadajoča kronična alkoholičarka. Kljub temu ostane z njo, dokler ne umre in dostojno poskrbi za njen pogreb.

Z drugo žensko v romanu, s katero ima trajnejši odnos, nimfomansko navihanko in dobro gospodinjo Joyce, se poroči, ker je ona hotela tako. Šele po poroki, je zvedel, da sta njen oče in njen ded bogataša. Henry prenaša padanje cvetličnih lončkov z geranijami, ki med ljubezensko igro padajo s police, vgrajene nad njuno zakonsko posteljo na njegov križ in še nižje navzdol. Vendar ga tudi to kot tudi slaboumni psiček in dve papigi, ki nista sposobni izgovarjati besed, ne odvrne od nje. Konec naredi Joyce sama, očarana nad osladnim gizdalinskim sodelavcem s škrlatno kravatno iglo. Henryju ostane zadoščenje, da se ni okoristil z denarjem bogate žene, in upanje, da bi se tega moral zavedati tudi Joycein oče.

Henry zaživi v daljšem razmerju s Fay, nadvse zagnano družbeno aktivistko pri štiridesetih, ki hoče reševati svet, in ji zaplodi otroka. Od njene postelje v porodnišnici ga je stežka spraviti. Ko Fay zaželi živeti z njunim otrokom, deklico Marino, sama, ji Henry pomaga poiskati stanovanje in ju obiskuje nekajkrat na teden.

Po vsem tem bi lahko zaključili, da je Henry kljub svojemu robatemu, moškemu izražanju v bistvu do žensk, s katerimi živi, razumevajoč in blag človek.

Ljubiteljem konjskih dirk, zlasti tistim, ki na njih stavijo, se bo Pošta približala tudi po tej plati. Če mu ne gre dobro na začetku dirke, Henry stavi na višje zneske šele ob koncu posameznih tekem. Pozna tudi vse konje na dirki in njihove džokeje. S stavami mu gre kar dobro. Denarja ima toliko, da se lahko občasno obleče kot da bi bil kak Veliki Gatsby iz začetka sedemdesetih let.

Vendar Henry ni Gatsby, ne, on je upornik, če le gre. Proti nadzorniku, ki so mu nadomestni poštarji dali vzdevek The Stone (kamen), on edini pa ga direktno imenuje Stone, napiše že na začetku svoje prve poštne zaposlitve trideset strani dolgo pritožbo, pa tudi besedno se spušča vanj. Primer: Stone je Henryja opozoril, da je zamudil štirideset minut. Henry mu odvrne: „Ti si svoje celo življenje zamudil!”.

Pa je Henry res upornik? Zakaj se je potem ponovno zaposlil pri pošti? Tako pa že kmalu po poroki z Joyce, si je ves ta čas, ne da bi vedel, vztrajno utiral pot nazaj k pošti. Tej veliki materi. Kakšen notranji, pravzaprav že mazohistični nagib vodi Henryja v to? Ga vodi linija najmanjšega odpora? Ali pa Henry ponovno rine na pošto zato, ker je upornik z užitkom? Ta vprašanja pušča Bukowski odprta.

Je Henry junak? Ko izpolnjuje formular za odpoved pri svojem drugem in končnem odhodu z ameriške pošte, ga izpolni na moč nekonfliktno, čeprav so posamezna vprašanja v formularju zastavljena tako, da bi lahko izrazil svoje nezadovoljstvo nad ravnanjem nadrejenih, npr. nad nadzorniki. Glede na vse to si bralec razlaga Henryja tako, kot si ga pač predstavlja.

S svojimi kratkimi stavki, značilnimi za sodobni ameriški roman, kakršnega smo Slovenci spoznavali od druge polovice dvajsetega stoletja dalje (knjižna zbirka Školjka in ne samo ona), je Pošta lahko berljiva knjiga. Prevajalec Tone Škrjanec je Pošto prevedel v blesteči tradiciji, ki se je začela s Herbertom Grünom. In vendar Pošta ni lahka knjiga. Zahteva veliko bralno osredotočenost. V njej se vrstijo kratke zgodbe, ki imajo z osnovnim tematskim tokom le posredno zvezo ali pa tudi ne. Npr. Henryja privede v motelsko sobo lepotica, kjer jo čaka njen pajdaš, da bi žrtev, ki ga je privedla s seboj, oropal in morda tudi ubil.

Dokumentalistični opisi delovanja ameriške pošte, ki že spominjajo na Kafkova dela (Grad in Proces), na Švejka, v ameriški literaturi na roman Kavelj 22 (Catch 22, izšel leta 1961 in na istoimenski film, posnet leta 1973), marsikje pa tudi humorni opisi, zlasti kar zadeva žensko zunanjost, ter bridka trpkost opisov posameznikov, dajejo Pošti bogastvo velike knjige. Če zanjo slišimo ali preberemo, da je kultna, nam ni neprijetno ob tej vse preveč pogosto uporabljeni besedi. Pošta je res nekaj posebnega in ni čudno, da jo imajo mnogi za najboljši roman Bukowskega.

Borivoj Breže