Vsak zvon ima svoj značilni zven, tako tudi tisti pri Mariji Snežni.

Partljičevo delo Pri Mariji Snežni zvoni se uvršča med tista žlahtna dela slovenske proze, ki opisujejo življenje na podeželju, kot so ga doživljali Kersnik, Cankar, Voranc, Potrč, Kranjec in ne nazadnje Kosmač. Njegova posebnost je v tem, da sega kar čez tri zgodovinska obdobja: avstroogrsko, ob njegovem koncu, kraljevo starojugoslovansko skozi celoten vek njegovega trajanja in začetnih pet let jugoslovanskega, Titovega socializma, medtem ko se zaključni prizori odvijajo ob osamosvajanju, zadnje dneve junija 1991. Posebnost predstavlja tudi jezik v krajevnem narečju prebivalstva z mejnega področja z mnogimi germanizmi; v tem oziru se Partljičevo izražanje v osnovi približa jeziku v šansonih Iztoka Mlakarja, polnem besed, prevzetih iz italijanščine.

Partljič v svojem delu postavlja v ospredje ljudi močnih značajev: takšna je Micika, osrednji lik romana, nezakonsko dekle, ki se odloči, da se po pokončala z otrokom vred, ki ga nosi, da ne bi moral on prenašati tega, kar je kot nezakonski otrok morala ona. Tudi njen izbranec kodrolasi Lojzek, sicer tihotapec noče ubijati, tudi če mu gre za nohte, zna biti zvest svojemu dekletu in je njej ter njunemu otroku trdno odločen ustvariti dom, tudi njun sin Tinček, ki kot po čudežu preživi samomor matere, ki ga nosi, raje pobegne v tujino, kot pa da bi živel v okolju v katerem bi kaj lahko ubijal nedolžne tako kot so graničarji pomotoma ubili njegovega prijatelja, sicer vaškega tepčka Nacka. Nadalje: moskovski zdravnik Vasilij Krapov, plemenita slovanska duša, zdravnik, v najbolj etičnem pomenu te besede, podeželani ga imenujejo kar „doktor Harašo” , sklene, da ne bo več kupoval zdravil za svojo ordinacijo pri nacistično nastrojenem lekarnarju. Pa župnik Berlič, ki se posveča pisanju kronike svoje fare, kot da gre za zgodovinsko študijo, če že ne roman, čeprav mu tedanji škof (Tomažič) večkrat oporeka smiselnost tega njegovega opravila in ga opozarja, naj raje svoje vernike svari pred božjo jezo. In končno v romanu ni mogoče prezreti dvakrat suspendirane učiteljice Katje: prvič zaradi njenega časopisnega članka v predvojnem časopisu Jutro, drugič pa zaradi rokopisa, ki ga je želela objaviti v Ljudski pravici, v katerem je iz svojega vidika pisala o kolektivizaciji v vasi z obmejnega področja. Čeprav ji je posvečenega v besedilu razmeroma manj prostora, je Katja pisateljeva junakinja, njegov najmočnejši ženski lik poleg Micke.

Svojstvena znamenitost romana Pri Marijini Snežni zvoni, ki se bo pri večjem delu bralcev, če že ne neizbrisno, pa prav gotovo za daljši čas vtisnila v spomin, je v grotesknost prehajajoč opis uriniranja dveh zgodovinskih osebnosti, ki jima je skupno to, da sta oba bila (pre)dolgo na oblasti: stari cesar Franc Jožef urinira v cesarski kočiji že na začetku romana, Josip Broz - Tito pa v vagonu, najverjetneje Modrega vlaka že čisto proti njegovemu koncu.

Z veliko toplino je v tem delu opisan vaški tepček Nacek, ki vliva Mickinemu in Lojzejevem sinu Tinčku zaupanje do sočloveka. Ob Nacku se morda lahko kdo od bralcev spomni na Cankarjevega bebčka Lenarta, še bolj pa na Kosmačevega Tantadruja, čeprav ju po tistem, kar so njemu odmerile vile rojenice, vendarle v marsičem presega.

Kakor koli že, v tej knjigi je zaslediti dvoje sorodnosti z Jančarjevim delom Severni sij: to sta znamenita pošastna rdeča svetloba leta 1938, s katero se zadovolji Partljič z nekaj besedami v enem samem stavku, Jančar pa zanjo poda za bralca tudi fizikalno razlago. Druga sorodnost predstavljata večno ležeča bolnika, že starca, ki nikakor ne moreta umreti. Pri Partljiču je to vojni invalid, Tinčkov ded oziroma nesojeni Mickin tast, ki so ga v I. sv. vojni najverjetneje zastrupili z bojnim plinom, pri Jančarju pa je to tuberkulozni bolnik. Pri tem pa je treba upoštevati, da je Jančarjev roman izšel deset let kasneje (2004) kot Partljičev (1994).

In še eno, kar nas ob tem velikem Partljičevem spomni na delo nekoga drugega: ob blagem zakonskem paru cestarja Pondrka in njegove z Lukarije prišle žene Gere lahko bralec pomisli na Miška Kranjca in na njegovo Povest o dobrih ljudeh.

Marija Snežna je že kar poetično lepo krajevno ime. Nedvomno je imel Partljič v mislih vas, ki, skoraj ne more biti drugače, leži dokaj blizu Radgonskega mostu z jekleno konstrukcijo na sredi (?) katerega stoji mejni kamen z napisom: St. Germain, 19. sept. 1919, saj je v romanu zapisano, da je Tinček že kot desetleten fantič prišel do mosta.

Borivoj Breže