V slovenskem romanopisju je najti veliko zapisanega o življenju na kmetih. V 19. stoletju je vaško okolje v romanu prevladovalo nad ostalim. Domala vsi slovenski pisatelji so pisali o medčloveških odnosih na kmetih, pa naj bodo to Jurčič, Kersnik, Cankar (drame), Tavčar, Prežihov Voranc, Ciril Kosmač, Miško Kranjec, Ignac Koprivec in še kdo vse tja do petdesetih let. Zvečine gre za globoko doživeta dela z bolj ali manj veliko izpovedno močjo, ki so se osredotočala predvsem na človeka, živečega na vasi in ne toliko na samo zemljo, čeprav so zrasli z njo (Šarevčeva sliva, Boj na požiralniku).

V delu Nataše Kramberger Primerljivi hektarji, v nadaljnjem besedilu samo Primerljivi, pa je tokrat središče dogajanja zemlja, pa naj bo to njiva, vrtne grede, gozdni nasad v nastajanju, vinograd ali drevesa v mestnem parku. Prvoosebna pripovedovalka piše predvsem o svojem spoznavanju zahtevnosti dela na zemlji od začetka pa vse do konca romana. Delo z močno avtobiografsko noto kaže, da je avtorica sicer potrjena mestjanarka, saj živi dolga leta v Berlinu kot pisateljica in intelektualka. In vendar kot taka pozna več kot sto naravnih zelišč, zato ni ne čudno in ne neživljenjsko, da prevzame kmetijo od matere, trdno odločena, da bo poskusila kmetovati po sonaravnih, trajnostnih principih, ki so se stoletja prenašali iz roda v rod in da ne bo delala s sodobno mehanizacijo ter da nikakor ne bo uporabljala zdravju in okolju škodljivih sodobnih škropil. Roman ima dva toka dogajanja s področja okoljevarstva. Prvi, osnovni, poteka na kmetiji blizu Lenarta, ki jo je pisateljica prevzela, drugi pa v zapuščenem parku s čudovitimi drevesi, ki ga je berlinska mestna oblast namenoma zanemarjala, ker je bil v njenem interesu izgradnja nakupovalnega centra. V obeh, seveda diametralno nasprotujočih si okoljih poteka boj, v prvem primeru gre za spopadanje predvsem z lastno neizkušenostjo in nepoznavanjem, v drugem pa za jalovo borbo (transparenti, straže) s kapitalom za ohranitev parka.

Ena od značilnosti Primerljivih je, da v knjigi pri medčloveških odnosih ne zasledimo niti ljubezni, niti kakih večjih medsebojnih osebnih konfliktov. Avtorico sicer boli, da babica gleda z nejevero na njeno zagnanost in vztrajnost, vendar si mora priznati, da ji kljub temu vendarle stoji ob strani. Na primer, ko ji bolj zapoveduje kot prigovarja, naj z vso vztrajnostjo mesi kruh. Tudi vaščani so mnenja, da je vendarle prišla le na nekakšen delovni dopust in se sprašujejo, zakaj bi si naj mazala roke, ko bi bilo bolje, da bi ostala in pisala tam v tistem svojem mestu. In vendar ji pomagajo z nasveti in neposredno pri fizičnih opravilih, kjer le morejo. Kot da bi jih ocenjeval Jean Jacques Rousseau, po katerem so ljudje, ki živijo in delajo v naravi v bistvu dobri, nepokvarjeni.

Kljub izraziti humorni naravnanosti knjige, ko se tudi zna ponorčevati iz same sebe in kljub objektivnem prikazovanju svojih bolečin in razočaranj, se pisateljica dviguje pred bralcem kot klasična junakinja, prava borka, pa naj bo to v Berlinu ali na kmetiji blizu Lenarta. Koliko notranje moči ima v sebi, morda najbolj dokazuje v zgodbi, ko se, zgarana od zemeljskega dela, mora odpeljati v Maribor, kjer bo zvečer v bivšem Salonu za uporabne umetnosti brala svoja dela in je morala maskerka/vizažistka napraviti pravi čudež, da jo pripravi za nastop pred bralci. In ne obupa zaradi zaporednih zmrzali, med odstranjevanjem morilske bele omele ali osata ali ko vidi krasnega jelenjega samca, kako je posmukal drevesne sadike držeč se pri tem začudeno kot, kaj pa je to kaj takega. Še celo v tej žalosti ob pogledu na uničenje primerja srnjakov pogled z izrazom na človeškem obrazu.

Konec romana izzveni ob pogovoru z uradnikom, po njenem pojmovanju karikaturo tipičnega birokrata, ki sestavlja poročilo, ki bi naj dokazovalo, da si lastnica zasluži državno podporo za kmetovanje ali pa tudi ne. Ker se prijavi kot zeliščarka, ki bo kmetovala trajnostno, ima v primerjavi z ostalimi zvrstmi kmetovanja manjše možnosti za pridobitev ustrezne državne pomoči primerjalno (od tod tudi naslov knjige) z ostalimi načini kmetovanja. Na njegovo vprašanje, kaj je po poklicu, že drugič v tem pogovoru pove, da je pisateljica. S takim odgovorom najverjetneje res ne bo dobila državne pomoči, toda ostala je zvesta sami sebi.

Velika posebnost Primerljivih je v tem, da v zaporedju mesecev za sajenje podajajo tradicionalne postopke za sajenje in delo na zemlji, ki so vsi po vrsti tudi okoljsko naravnani. So prava etnološka zbirka agrikulturne dediščine in imajo prav zaradi tega še posebno dodano vrednost.

Nataša Kramberger ni prva ženska pisateljica v slovenski književnosti, ki se je spustila v obdelovalno zemljo z vsem kar ta prinaša. Katja Špurova je napisala besedilo za slikanico z naslovom Prva knjiga o rastlinah, izšlo leta 1951, ki jo je ilustriral Rudi Gorjup. V tej knjigi opisuje Špurova vsako od poljščin posebej in pa tudi povrtnino.

Primerljivi prevzamejo bralca že s stilom pisanja. Avtorica je napisala delo v katerem se poezija spleta s prozo kar sicer v sodobnem romanu ni več redkost. Tako določene skupke besed vstavlja v besedilo kot nekakšen refren npr. „Kje si, voda?” ali: „Tu si, voda.”, oboje v istem, petem poglavju Februar/Pasti moraš. Nadalje: v sintaktično sicer brezhibno besedilo na veliko vstavlja več kot stoletje stare domače besede npr. šnops, šajtrga in one, ki izhajajo iz obdobja po prvi, prav gotovo pa po drugi svetovni vojni, kot npr. jebote. Nataša Kramberger ni doslej edina, ki je s svojim pisanjem pokazala, kako robato domač je lahko jezik ženske, ko razmišlja sama pri sebi ali ko se pogovarja sama s seboj. Pri tem ni v načinu izražanja prav nobene razlike med njo in moškim. Razlika nastane šele takrat, ko ženska spregovori na glas zlasti še, če so prisotni zraven še moški in se njen način izražanja spremeni v tipično žensko spodobnega in dostojnega.

Primerljivi sodijo med knjige, ki jih bodo bralci pomnili še dolgo po tem, ko so jih prebrali. Tako zaradi načina pisanja kot zaradi vsega tistega kar je hotela pisateljica povedati.

Borivoj Breže