V svetovni književnosti je najti veliko del z opisi zgodb z izrazito spolno naravnanostjo pa naj bo to Boccacciov Dekameron, Balzacove Okrogle povesti (izstopa Lepa Imperija), Henry Millerjev Rakov povratnik in še toliko, toliko drugih avtorjev (Alberto Moravia, Emile Zola…). Knjige Radke Denemarkove Prispevek v zgodovini radosti, v nadaljnjem besedilu samo Prispevek, ne moremo kar tako uvrstiti v sočno, popoprano, meseno ali kakor koli že označujemo to zvrst spolnosti. Denemarkova nekajkrat v svoji knjigi poimenuje spolnost kot radost v globljem pomenu, ki mora nuditi neprimerno več kot le orgazem moškega pri njegovem penetriranju, saj gre pri resnični radosti za prizadevanje obeh partnerjev, ustvariti istočasno orgazem tako pri enem kot pri drugem partnerju, kar zahteva veliko poznavanja senzibilnosti telesa, pa naj bo to žensko ali moško. To srečamo v knjigi le pri enem samem paru. Velika večina ostalega sodi v temno stran podivjanega moškega nagona. Lahko bi od Emil Zolajevega romana prevzeli izraz Človek zver, čeprav gre v tem romanu za neko drugo kategorijo duševnosti.

Prispevek se začenja kot kriminalka, v kateri policijski inšpektor Adam med preiskavo ugotovi, da je umrli bogataš, mladostno čili sedemdesetletnik naredil samomor, tik preden bi se naj napotil v hribe. Kaj hitro se zveže s sedemdesetletnikovo mlado vdovo Evo, kar spominja na ljubezen v knjigi V mojih spominih. Njuna prejkone erotična zveza pa ni osrednje gibalo dogajanja v romanu.

Jedro knjige nedvomno sloni na treh ženskah (stroka asociira na tri sestre ruskega klasika Čehova), ki živijo v oranžni hiši pod hribom Petrín: Diana Adler, Birgit Stadtherrová in Erika Eis; v nadaljnjem besedilu sam njihova imena.

Vse tri so hotele biti neodvisne, svobodne, sreča jim ni bila osnovno vodilo. Intelektualno so bile vse tri na višji ravni: najbolj izstopa v tem oziru Birgit, saj piše kar z nalivnikom knjige o močnih zgodovinskih osebnostih, npr. o čehoslovaškem predsedniku Eduardu Benešu in vodi večerne ure mojstrskega tečaja ustvarjalnega pisanja, čeprav nima ne mobitela in ne elektronskega naslova. Diana vodi mojstrski tečaj joge z različnim programom za različne starosti. Podedovala je vse moževo premoženje, kljub izrednemu bogastvu je prisrčna in priljubljena ženska. Erika je hodila po svetu in izbrskovala informacije, razen tega pa je obiskovala koncerte in se osebno poznala s tujimi dirigenti in violinisti.

Prispevek vsebuje več vsebinskih segmentov: pretežno erotično zvezo policijskega inšpektorja Adama, v nadaljnjem besedilu: Policist, z mlado sedemdesetletnikovo vdovo Evo, v nadaljnjem besedilu: Vdova.

V Prispevkih poteka več vzporednih zgodb. Ena od njih je z Yusufom in Medeno. Temnolasi, postavni Yusuf, moški v najlepših letih svojega življenja, je lastnik uksorsko-hiomske restavracije in njen natakar, medtem ko je Medena, hči iz meščanske dobro situirane družine, odličnjakinja v višjih razredih osnovne šole, visoka vitka blondinka, biseksualka in zvodnica. Ne razlikuje med dobrim in zlom in ne ve, kaj pomenita empatija ali sočutje. Kljub svoji mladosti predstavlja tipično femme fatale. Yusuf in Medena se istočasno iz neznanega vzroka ubijeta, kar je manj verjetno kot to, da bi ju ubili. Zakaj bi se naj ubila dva, ki se ljubita? Saj ne gre za Romea in Julijo. Sta se tako močno ljubila, da je bila njuna ljubezen močnejša od življenja kar je po svoje paradoks.

Svojo zgodbo prispeva tudi Ingrid, lepa Židinja, žrtev množičnega posiljevanja med drugo svetovno vojno, ki se je po koncu borila, da bi posilstvo priznali za najhujši vojni zločin. Obrnila se je tudi do samega Simona Wiesenthala, ki pa ni pokazal razumevanja za njeno uporništvo, saj je Ingrid raziskovala posilstva, početa med in po 2. svetovni vojni, on pa to ni smatral za vojni zločin. Ingrid je ustanovila svojo tajno uporniško organizacijo. Ker je naletela na nerazumevanje pri tistih od katerih je najbolj pričakovala razumevanje, je naredila samomor. Njena želja je bila, da bi na njen nagrobnik vklesali napis Ingrid Wiesenthal.

V Prispevku se pojavi tudi noseča Julija, ki splavi plod posilstva v sodobni kliniki.

Ženske v oranžni hiši od hribom Petrín predstavljajo najobširnejši del dogajanja, ki zajema več kot šestdesetletno obdobje od leta 1945 dalje vse tja do leta 2011. Vse tri so v prostorih te na videz idilične hiše ubijale posiljevalce česar avtorica ne prikazuje neposredno, toda drugače na more biti kar je razvidno iz samega konca, ko si v plitvem morju pri nemškem otoku Usedom ob baltskem morju na danski obali sodijo same.

Pogosto se v knjigi pojavljajo lastovice kot orintološko najpomembnejše ptice, sledijo srake in skobčevke kar v marsičem spominja na knjigo Tajanje. Lastovice se v knjigi parijo tudi med letom, pri čemer ostale lastovice v jati priredijo svoj let, ne da bi jih to količkaj motilo pri ohranjanju formacije skupinskega leta.

Poseben pomen imajo ženska in moška telesa, ki jih je razumeti bodisi dobesedno ali kot simbol vsega v moškem in ženski, tako za vsakega zase ali kadar sta skupaj. Telesa moških in žensk pa niso enakovredna. Tako so Kitajke zmožne ubiti hčere tik po rojstvu, ker so manj vredne kot sinovi. Ali v duhu knjige: ker so njihova telesa manj vredna od moških. Kakšno protislovje, kakšna ironija glede na upodabljajočo umetnost že od antike in še dalje za kiparstvo, slikarstvo ter nenazadnje tudi za film!

Kot dodatek po koncu osnovne zgodbe knjige sledi besedilo z naslovom Moške igre Birgit Stadtherrove, v katerem je podan neprizanesljiv oris značaja predsednika Čehoslovaške Eduarda Beneša, ki prav gotovo ni bil močna osebnost, saj je odstopil leta 1938 del češkega ozemlja Hitlerju, del pa prepustil leta 1943 Stalinu. Razen tega je po volji češke emigrantske vlade iz Londona odobril atentat na Reinharda Heydricha, ki se je končal z nemškim množičnim pobojem moških v vasi Lidice, izgonom žensk iz vasi v koncentracijska taborišča, naposled pa še z njenim zravnanjem z zemljo.

V celoti gledano so Prispevki knjiga, kjer spolnost še zdaleč ni ena sama radost. Kot da bi pisateljica hotela dokazati prav nasprotno. Spolnost je v tej knjigi pretežno oblika zla. Veliko je v njej posilstev, če že ne velika večina, tako da se lahko vprašamo, če posilstva sploh lahko uvrščamo kot spolnost, ki naj bi bila v svoji biološki osnovi sporazumna igra med dvema telesoma.

Ena najbolj grozljivih praks posiljevanja so zasebni avtobusi v Indiji z zatemnjenimi okni, v katerega pari vstopajo na ponudbo misleč, da jih tako ali tako nihče od zunaj ne bo videl. V avtobusu moške z jeklenimi drogovi pobijejo, ženske pa posiljujejo tako divje in dolgo, da se, če ostanejo žive, potem ko jih gole vržejo iz avtobusa, borijo v bolnišnicah za življenje. Gledano širše se v Indiji čemu takemu ni čuditi, saj se zgodi tam na vsakih dvajset minut po eno posilstvo.

Med 2. svetovno vojno so posiljevale bolj ali manj vse armade in nihče ni bil kriv. Že pred njo so Japonci Korejke od začetka tridesetih let dalje posiljevali po desetkrat, tridesetkrat na dan. Če so poskušale bežati, so jih mučili. Njihov edini izhod je bil samomor. In imena so jim spremenili v japonska. Japonski politiki trdijo, da so bile prostitutke, da so to počele prostovoljno in da njihova armada s tem ni imela nobene zveze.

Ženske v Prispevkih v tej knjigi niso samo izkoriščane, nemočne, večne žrtve. V ZDA in ne samo tam se poročajo zaradi finančnega in gospodarskega interesa. Naveden je primer ločitve po ameriško, kjer žena dobro ve, da bo po ločitvi dobila toliko denarja, da bo lahko brez težav plačevala najemnino za veliko hišo, ki ji bo po ločitvi pripadla. Ali pa: mati potiska Eriko pred sabo in ponuja Rusom v upanju, da bo rešila hišo.

Prispevki kažejo primer že kar industrijske spolnosti v Tretjem rajhu, kjer so pare z izrazito zunanjo privlačnostjo prisiljevali v ljubljenje med tehnično dovršenim snemanjem in filme razpečevali kot pornografijo, seveda za tiste s člansko izkaznico.

Avtorica Prispevkov navaja izrazito slabšalne izraze za ženske, ki se poročajo zaradi denarja, kot so gold diggers, kešpičke, medtem ko imajo demimondke (franc. demi monde) poseben, širši pomen. Ne uvrščamo jih med kurtizane, tj. neporočene ženske, saj lahko že ob prvi priložnosti postanejo častitljive, poročene žene. Z dvojno moralo morda?

Značilnost romana so pogosti vstavki kot so psst (sikajoče opominjanje na šepet(anje) ali polglasno govorjenje), hmm (pomenljivo, tudi zajedljivo mrmranje), najbolj pa se vtisne v spomin kot nekakšen refren vzklik koliko se skriva v rutini in ritualu.

Prispevki so knjiga, ki jo je z užitkom brati, kljub temu da je v njej toliko bolj ali manj neodvisno med seboj ločenih zgodb, a težko je pisati o njej. Ob tem je treba vse tiste strani v knjigi, ki zavzemajo nemajhen delež (posilstva!), označiti kot upravičen feministični protest.

Prispevek plačuje davek tako imenovani sodobni umetnosti, saj osnovno besedilo prekinjajo stavki, ki nimajo nobene zveze s samo zgodbo in so stilistično takšni, kot da bi jih izvzel iz abstraktne poezije, kar srečujemo tudi pri Tajajnju, samo da ne v tolikšni meri. Tako natrgavanje osnovnega koncepta vsebine lahko moti veliko tistih, ki sodijo v bralno skupino Odrasli in še več tistih s skupine Starejši.

Borivoj Breže