Knjiga Samonikle užitne in zdravilne rastline Slovenije dr. Luke Kristanca je eno najobsežnejših del o samoniklih užitnih in zdravilnih rastlinah pri nas. Ob veliki strokovnosti in širini znanja odraža tudi avtorjevo prevzetost nad naravo in njenimi močmi. Večina fotografij izhaja iz arhiva Zavoda za uporabno botaniko Divji vrt, ilustracije v tehniki akvarela pa je ustvarila Simona Papež Kristanc.

Knjigo sestavljata dva dela: Uvod v splošno, sistematsko in uporabno botaniko ter Opisi posameznih rodov in vrst. V prvem delu najprej spoznamo mahove in praprotnice. Mahovi so zelo stara skupina kopenskih rastlin brez pravih listov, stebel, cvetov in korenin. Njihovi prvi predstavniki segajo kar 500 milijonov let nazaj. Najdemo jih predvsem na vlažnih rastiščih, saj za razvoj in razmnoževanje potrebujejo nadzemno vodo. Praprotnice so bile pred 200 milijoni let prevladujoča skupina rastlin, a so jih kasneje v veliki meri izrinile semenke. Mahovi in praprotnice so precej slabše biokemično preučeni od semenk, kar bi bilo treba nadoknaditi. Njihove učinkovine se namreč po kemijski strukturi precej razlikujejo od tistih pri semenkah, to pa predstavlja potencial za odkrivanje zdravilnih učinkovin s povsem novimi mehanizmi delovanja. Pripravkov iz mahov in praprotnic pri nas ni veliko, so pa prisotni v tradicionalnem kitajskem in indijskem zdravilstvu, največ za zdravljenje vnetij ter okužb kože in dihal. Pri nas se najbolj uporablja njivska preslica.

Poglavje o semenkah je svet zase. Ob nazornih ilustracijah spoznavamo strukturo cvetov, cvetno simetrijo in cvetne formule, tipe socvetij, raznolikost cvetov in oprašitvenih strategij, semena, plodove, steblo, liste in korenine. Razvoj semen je pred 200 milijoni let semenkam omogočil prevlado nad mahovi in praprotnicami. Za razliko od drobnih in enostavnih cvetov golosemenk so cvetovi kritosemenk prave umetnine. Zanimivo jo, da so se kritosemenke in živali uskladile tako, da so cvetovi, ki jih oprašujejo čebele, pogosto rumeni in modro-vijolični, tisti, ki jih oprašujejo dnevni metulji in ptice, rdečkastih odtenkov, netopirji in nočni metulji pa oprašujejo bele in zelene cvetove. Za netopirje je pomemben tudi prijeten, saden vonj, cvetovi, ki jih oprašujejo ptice s slabim vohom, pa po navadi ne dišijo. Poleg živali semena raznašata tudi veter in voda, nekatere rastline pa jih odvržejo kar same.

Podrobno so razdelane zdravilne učinkovine, med drugim vitamini, organske kisline, lipidi, aminokisline, alkaloidi, grenčine, terpenoidi in polifenoli. Razloženo je, v katerih rastlinah se nahajajo vitamini B-kompleksa, vitamin C, vitamin A, vitamin E, vitamin K, minerali natrij, kalij, kalcij, magnezij, železo, baker, cink, mangan, jod in selen, ter njihova vloga v organizmu. Najdemo tudi podatek o tem, kolikšen je njihov priporočeni dnevni vnos. Sledi izpostavitev rastlin, ki vsebujejo zdravilne učinkovine za upočasnitev razvoja raka in vnetno-degenerativnih bolezni, kot so aterosklerotična bolezen srca in ožilja ter nevrodegenerativne bolezni. Protitumorne učinkovine so prisotne na primer v hrenu, česnu, čebuli, oreških, semenih žit, sončnice in stročnic, plodovih jagodičnic, oljčnem, repičnem in konopljinem olju, rumeno, oranžno in rdeče obarvanih plodovih.

Poglavje se nadaljuje z vplivom rastlinskih polinenasičenih maščobnih kislin na zdravje, z viri fitoestrogenov, njihovimi ugodnimi učinki in posledicami pretiranega vnosa, z razstrupljevalnimi in protitumornimi učinki žveplovih snovi in vlaknin, z rastlinami, ki ugodno učinkujejo pri metabolnem sindromu, spodbujajo imunski sistem in krepijo splošno odpornost organizma ali imajo neposredni protimikrobni in protivirusni učinek.

Naslednje poglavje je namenjeno prepoznavanju in nabiranju rastlin v naravi. Spoznavamo družine golosemenk - borovke, cipresovke in tisovke ter njihove predstavnike na naših tleh. Pri borovkah so to med drugim smreke, bori, jelke, macesni in cedre, pri cipresovkah ciprese, brini in klek, pri tisovkah pa navadna tisa. Sledi predstavitev kritosemenk in njihovih številnih družin - rožnic, križnic, klinčnic, dresnovk, vresovk, nebinovk, broščevk, kobulnic, srholistovk, ustnatic, trav, kukavičevk in narcisovk. Največji pomen za človeka imajo trave. Pri nas jih raste okoli 300 vrst, med njimi ječmen, oves in proso. Med metuljnice sodijo na primer grah, fižol, leča, soja in čičerika, med rožnice rastline s koščičastimi, pečkatimi in birnimi plodovi, med križnice kapusnice, redkve in hren, med vresovke vrste z užitnimi jagodami, med nebinovke solata, rman, kamilica in regrat, med broščevke lakote, med kobulnice komarček, kumina in peteršilj, med srholistovke gabez in pljučnik, med ustnatice origano, žajbelj, meta in sivka, med kukavičevke vanilija in med narcisovke beluši.

Avtor nam svetuje primerno opremo za nabiranje rastlin in nas opozarja na zavarovane, ogrožene in redke vrste ter strupene rastline. Sprehodimo se skozi štiri letne čase, kot jih doživlja nabiralec. Seznanimo se z vlogo nabiralništva od prazgodovine do danes. Veliko osnovnega znanja o rastlinah se je pridobilo v obdobjih lakote, ko je potreba po hrani premagala strah pred neznanim. V času obilja pa je človek rastline podrobneje preučeval in izpopolnjeval postopke njihove priprave in shranjevanja. Avtor nas spodbuja k vrnitvi k naravi in obogatitvi jedilnika z divjimi rastlinami, ki pa jih je na žalost zaradi upada biotske pestrosti vse manj. Med domačimi zdravilnimi pripravki predstavi čaje in hladne vodne macerate, alkoholne in glicerolne tinkture, zdravilna vina in kise, oljne macerate, mazila, gele, paste in kreme ter sveže sokove, zdravilne smutije in sirupe.

V drugem delu knjige na 500 straneh spoznavamo posamezne gozdne rastline, rastline grmišč, travniške rastline, vodne in obvodne rastline, rastline gorskega sveta ter plevelne in ruderalne rastline, to so tiste, ki imajo sposobnost hitre naselitve na tako ali drugače motenih površinah, kot so železniški nasipi, nasutja gradbene zemlje in ledine. Pri vsaki rastlini najdemo na začetku družino, angleška imena, shemo razširjenosti v Sloveniji in koledarček z okvirnim časom nabiranja listov, cvetov, plodov ali korenin. Sledi navedba užitnih delov rastline in uporaba slednjih v prehrani. Razdelku o užitnosti sledi razdelek o zdravilnosti rastline. Skrben je botanični opis rastline, nikoli pa ne izostane tudi opozorilo na njene morebitne škodljive učinke. Podani so recepti za zdravilne pripravke in kuharski recepti. Pri navadnem lapuhu na primer za skutno pecivo z mladimi poganjki lapuha, čaj za lajšanje kašlja in medeni lapuhov sirup, pri dišečem kromaču za štruklje s skuto in kromačem, kromačev sirup in cesarski praženec s kromačevimi hruškami, pri tavžentroži za grenčico, čaj za zbijanje vročine in sveži sok za krepitev organizma.

Na koncu knjige se nahajata abecedna seznama latinskih in slovenskih imen obravnavanih rastlin ter pomembni viri informacij.

Knjigo priporočam vsem, ki si želijo obogatiti znanje o samoniklih in užitnih zdravilnih rastlinah, še posebej pa nabiralcem in ljubiteljem divje kulinarike. V pomoč je lahko tudi bolnikom, vendar pa je tu potrebna velika mera previdnosti.

Marinka Gombač