Roman Andreja E. Skubica je eden izmed tistih mnogih v svetovni literaturi, ki opisujejo dogajanje v sodni dvorani, a malo je takih, ki bi se tako živo spuščali v to dogajanje in tako globoko v znanje, ki je potrebno za njegov potek. S tem da avtor navaja v svojem delu tudi posamezne člene, npr. člen 53 katerih pomena ne razloži posebej ali pa le redkeje, se je močno približal meji med leposlovjem in pravom. Prav zaradi tega bodo hlastnili po njem predvsem tisti bralci, ki jih pravo še posebej zanima ali jim pravniška stroka daje kruh, pa tudi takšni, ki so se sami znašli v kolesju sodnega mlina kot toženi ali tožitelji. Sem je treba prišteti tudi bralce časopisnih črnih kronik.

V roman pod zgornjim naslovom segajo tudi povsem samostojne zgodbe in bralca oddaljujejo od poteka osnovne zgodbe, ki v svojem bistvu ni zapletena:

Glavni junak romana Leon Berden, v nadaljnjem samo Leon, zagreši za pravnika nedopustno in z zdravega razuma nerazumljivo napako, ko na tiskovni konferenci razkrije gradivo, ki ga je pripravil za obrambo svojih strank.

Čeprav je odprl svojo lastno odvetniško pisarno, zaradi pravkar navedenega iz razumljivih razlogov praktično ne more dobiti strank. Zato je prisiljen ostajati doma, kjer kot kuhar z znanjem in domišljijo pripravlja družinske večerje. Edini, ki ga lahko doma trajneje spravi v dobro voljo, je hčerkica Naomi, tamala, kot jo imenuje, ko govoi o njej. Do žene, ki je državna sekretarka in obetajoča pripadnica politične stranke, ima odnos, ki je sicer korekten, celovito gledano pa je prav meščansko hladen, že kar odtujen. Svojega tasta, upokojenega odvetnika, resnično spoštuje. Sodnih razprav se udeležuje zato, ker je bil sodelavec v pisarnah, ki so prešle v lastništvo bivših sodelavcev (konkretno Karinger) in ti v toku dogajanja v sodni dvorani delujejo kot zagrizeni, z vsemi žavbami premazani nasprotniki, očitajoč mu njegov nekdanji alkoholizem, ne da bi sami pri tem šteli svoje kozarčke. In kar je bistveno: njegovi nekdanji sodelavci so lastniki podjetij, kot je na primer Katka General, ki poslujejo kar naprej, čeprav so v bankrotu. Svet odvetnikov, s katerimi se Leon spušča v pravniške spopade, je svet volkov, ki se spopadajo med seboj zaradi plena; gre za moralno zavržene osebe tako z ekonomskega kot s političnega vidika.

Tudi Leon ni ravno angel. Na Cipru odpre svoj bančni račun z denarjem, ki seveda ni njegov. Tudi to, da je kot briljantni pravnik javno izpostavil gradivo svojih strank, ni bilo ravno dejanje naivneža ali poštenjaka, ki pozna ozadje in mu vest ne da, da ne bi razkril resnice. Svojo ženo je (pre)varal z njeno soimenjakinjo, toda koliko pa jih še dandanašnji gleda na tak zdrs kot na moralno oporečno dejanje…

Roman ima dve posebnosti: V Leonovem notranjem svetu živi albino, prosojni duh, ki ga imenuje angel in deluje bolj kot Leonov poslušalec in ne kot njegova slaba vest.

Drugo, neprimerno bolj pomembno za samo zgodbo je to, da se Leonova žena, ženska v najlepših letih in mlada novinarka s časopisa Finance imenujeta enako. Bralec mora biti pozoren, da Leonove žene Agnes, hitro vzpenjajoče se državne sekretarke, ne zamenja z pripadnico svobodnega poklica Agnes, novinarko z revije Finance.

Obe izkazujeta sebi dominantno ženskost: pred Leonom radi kažeta svoje noge v črnih prosojnih nogavicah in v tej žlahtni prvinskosti ni med nobene razlike med eno in drugo. Je že res, da ima Leonova ženka v odzivu na svojo žlahtno demonstracijo ženskosti kaj malo od svojega moža, kar bi lahko več kot enkrat kompenzirala z v stranki visoko pozicioniranim gospodom Časom, medtem ko se novinarska soimenjakinja spusti v igro z njim, da bi izbrskala, kako daleč/globoko je Leon svojih poslih. Zlasti tistih, ki neposredno zadevajo njegove nasprotnike v sodni dvorani.

Roman se konča kot groteska z grenkim priokusom. Leona pretepeta dva neznanca.

Samo pridi domov je knjiga vsakodnevne, pogovorne slovenščine z zvrhano mero domačih izrazov, pogosto prevzetih iz srbohrvaščine, veliko pa se najde tudi angleških besed in nemških spakedrank. Zaslediti je tudi globoke misli, ki jih lahko uporabljamo kot izreke, na primer naslednji odlomek: … bab ne moremo v bistvu razumet, lahko jih v bistvu samo občudujemo.

Živo nasprotje med odvetniško prebrisanostjo in človeško toplino predstavlja odnos Leonove tašče Manje s tamalo.

Od knjige Samo pridi domov bodo ostala v spominu bralcev odvetniška spopadanja med sodnim procesom in občutenje med spolno igro, pa naj gre za žensko ali za moškega.

Borivoj Breže