Knjiga Slavje vere, slavje luči! obeležuje 40 let gibanja Vera in luč v Sloveniji. Izšla je pri založbi Družina ob finančni podpori Slovenske škofovske konference. Uredili so jo provincialna koordinatorja Vere in luči v Sloveniji Kristina in Damijan Mlinarič ter narodni duhovni asistent br. Jurij Štravs.

Gibanje Vera in luč pomaga osebam z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju. Imenuje jih lučke, prijatelje gibanja pa lučkarji. Vodilo gibanja je vsebovano v Jezusovih besedah na začetku knjige.

"Jezus: 'Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.' Mt 25, 40" (str. 6).

Vzgib za gibanje je v zgodbi staršev, ki sta se 1968. leta s svojima lučkama želela pridružiti župnijskemu romanju v Lurd. Bila sta odklonjena. S sinovoma sta se sama odpravila na pot in doživela nerazumevanje pri iskanju namestitve, v svetišču in pri drugih romarjih. Svoje razočaranje sta zaupala Jeanu Vanierju, ustanovitelju Barke. Jean Vanier se je 1964. leta odločil končati svojo uspešno poklicno pot in po svojih močeh udejanjiti evangeljsko izročilo. V hiši v francoskem mestu Trosly se je naselil skupaj s fanti z motnjo v duševnem razvoju. Imenoval jo je Barka in po njegovem vzoru so nastajale Barke tudi v številnih drugih krajih. V njih živijo osebe z motnjo v duševnem razvoju skupaj s prostovoljci. Ena od njih, Skupnost Barka, deluje v dveh hišah v Sloveniji. Jean Vanier je takoj razumel stisko staršev in skupaj z Marie-Hélène Mathieu začel s pripravami na romanje lučk, staršev in prijateljev v Lurd. 1971. leta se je zbralo na velikonočnem tridnevju 12.000 romarjev, od tega 4.000 lučk. Jean Vanier je predlagal, da se srečanja nadaljujejo lokalno, v manjših skupnostih, a hkrati v medsebojni povezanosti. Tako se je 12. aprila 1971 začelo gibanje Vera in luč. Razširilo se je v številne evropske države in na druge celine, vključuje pa tudi vernike drugih veroizpovedi.

V Sloveniji je bilo ustanovljeno 1983. leta, ko so se začela srečanja v Ljubljani in Mariboru. Osnovano je kot društvo in ima od leta 2022 status humanitarne organizacije. Sestavlja ga 38 skupin, ki tvorijo provinco Slovenijo. Njeno delo koordinirata Kristina in Damijan Mlinarič. Povezujeta delo slovenskih skupin in jih vključujeta v mednarodno dogajanje. V Mariboru delujeta dve skupini: VIL Maribor – Sv. Magdalena in VIL Maribor – Stolna. 2010. leta sta koordinacijo magdalenske skupine prevzela Kristina in Damijan Mlinarič, srečanja skupine pa sta spremljali tudi njuni hčerki Klara in Ana. Ko sta leta 2019 postala provincialna koordinatorja, sta vodenje magdalenske skupine predala Jožetu Čonču, ki mu pri izvedbi srečanj pomaga žena Nives. V Sloveniji potekajo redna mesečna srečanja skupin, duhovno-počitniški tedni, romanja, duhovne vaje in dvodnevno srečanje koordinatorjev skupin, drugih odgovornih in sodelujočih duhovnikov. Štirikrat v letu izide glasilo Lučka.

Srečanje skupine sestavljata pedagoški in duhovni del, sledi pa jima druženje ob igrah, klepetu in skupnem delu. Sodelovanje v gibanju Vera in luč je prostovoljno in neprofitno. Njegovo poslanstvo je osebam z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju pomagati pri vključevanju v Cerkev in družbo, podeljevanju svetih zakramentov, prepoznavanju lastnih zmožnosti, razvijanju darov in duhovni oskrbi. Omogoča jim prestop iz družine v skupnost, širjenje osebnih stikov, prijetna doživetja, občutek sprejetosti. Biti prikrajšan pomeni verjetnost, da te bo okolje videlo zgolj v tvoji prikrajšanosti, s tem pa zanemarilo tvojo človeško vrednost. Gibanje Vera in luč si prizadeva to preseči, osebe s posebnimi potrebami odkriva v njihovi celovitosti in jim s tem vrača njihovo človeško dostojanstvo. Biti drug drugemu dar, biti drug drugemu luč, to je zgodba dejavne ljubezni. A nič manj ni pomembna pomoč njihovim svojcem, saj so preizkušani duhovno in v vsakdanjem življenju. V gibanju se povežejo, drug drugega podpirajo in so skupaj v veliki skrbi: kaj bo z njihovimi otroki, ko umrejo. Prostovoljci se ob lučkah učijo sprejemati drugačnost in ob tem notranje bogatijo. Spoznavajo, da je življenje že samo po sebi vredno življenja in tako tudi človek ne glede na stopnjo njegove oviranosti. Dovzetnost za trpljenje in bolečino drugih jim pomaga v njihovih lastnih preizkušnjah.

Knjiga prinaša prispevke sodelujočih v gibanju, ki vsak zase osvetlijo njegov pomen, utrinke iz doživljanja lučk in njihovih družin, njihove zelo lepe likovne izdelke ter prikaz gibanja skozi fotografske posnetke. Zadnja tretjina knjige prinaša zgodovinski oris in delovanje vsake od slovenskih skupin. Skozi knjigo so nanizani citati iz Svetega pisma, ki podajajo duhovno osnovo gibanja. Dragoceni so spomini na prvega lučkarskega škofa Jožefa Smeja. Citiram enega od njih (str. 87):

»Razumevajoče in s prisrčnim nasmehom je sprejel pristno, spontano prošnjo lučke pri sv. maši. 'Ljubi Jezus! Prosim te, da našega dragega škofa Smeja, ki je tako dober kot kruh, nikoli ne bi vzel k sebi v nebesa.' Prošnja kaže, kaj so lučke čutile do škofa Smeja. Tako so ga imeli radi, da bi ga želeli za vedno imeti med seboj.«

Gibanje Vera in luč je zelo premišljeno strukturirano, tako pa je narejena tudi ta knjiga; iz nje vejejo skrbnost, predanost in duhovna zbranost.

Lidija Gačnik Gombač