Smrt slovenske primadone, v nadaljnjem besedilu samo Smrt, že nekaj desetletij v Franciji živeče slovenske pisateljice Brine Švigelj, poročene Mérat s psevdonimom Brina Svit, v nadaljnjem besedilu samo Brina, je lahko berljiva knjiga, ni pa knjiga za lahkotno branje.

Po dogajanju razmeroma preprosta Smrt je knjiga o medsebojnih človeških odnosih. V ospredju je odnos med glavnima protagonistkama Leo Kralj, v tujini živečo slovensko sopranistko in njeno materjo Ingrid. Lea se je bliskovito povzpela od dvojnice opernih div do mednarodnega slovesa, ima svojstven glas in neverjeten način interpretacije vloge tudi kar zadeva igralsko sposobnost. Njena posebnost je umiranje na odru, Primadona, ki zna umirati. Je tudi nadarjena pianistka, tuji jeziki ji niso tuji, pa tudi posrečena imitatorka. Po zunanjem izgledu je Lea za operno pevko nekaj posebnega. Ima samo 55 kilogramov, torej nikakor ne sodi med tiste dive, ki si jih tenorji želijo objemati le na daljavo. Kljub vsemu temu ni srečna. Živi bolj ali manj sama. V Parizu je še najbolj navezana na svojo učiteljico petja, gospo Kudelko. Lea ima vse to, o čemer veliko žensk le sanja in vendar je v bistvu nesrečna. V sebi je globoko razklana, kar se odraža na njenem razpoloženju, ko vedrosti sledi umik v osamo, ko je skrčena z nogami pod brado ali si grize ustnice. Želi si družine, vendar se boji, da bi bila v zakonu od nikjer in od nikogar. Tako ostaja večinoma le pri bežnih spolnih zvezah, ki so nagle, skrite, zakulisne, zvečine z moškimi, ki so po družbeni lestvici znatno niže od nje: običajno so to delavci iz zaodrja. To počenja z njimi stoje in se na koncu bežnega odnosa bridko zjoče. Prizor, vreden Houlenbecka, še bolj D. H: Lawrencea!

Osrednji problem knjige je Leina brezupna želja po materini ljubezni, ki se v knjigi fizično pojavi šele v Sežani, kmalu po prvi polovici romana. Mati, Ingrid zavrača Leo, kjer jo le more. V Madridu odloži telefonsko slušalko, čeprav jo Lea roti, naj ne prekine pogovora. Odkloni tam kupljeno uro, s katero jo je Lea hotela obdariti, saj da bi morala vedeti, da mati ne nosi ure. Ingrid prekine svoj obisk v Parizu po dveh dneh, ker naj bi si pokvarila želodec s francosko hrano, ki nikakor ni po njenem okusu. V Milano na hčerino povabilo na novoletni koncert sploh ne pride. Za mizo v Sežani gleda Ingrid v prazno, kot da hčere, sedeče za mizo nasproti nje, sploh ni, sčasoma pa ji začenja metati hudobne pripombe.

Če v Leini hiši v Sežani vsaj spočetka pretirano vneto, že kar teatralično skrbi za hčerino dobro počutje, pa je doma, v Ljubljani tako oblastna in nedostopna, da se Lea umakne v svojo sobo, kjer izstradana, brez volje do življenja, morda tudi zaradi viroze, ki jo stakne, vsa oslabela nepričakovano umre. Lea se dejansko uniči, ko vztraja, naj jo mati pride iskat v otroško sobo. Ingrid pa kaj takega niti na misel ne pride.

Odnos med Leo in Ingrid je psihološka grozljivka o trpinčenju in samotrpinčenju. Pri tem Ingrid prevzame vlogo dominantne mučiteljice, kot v ameriškem filmu „Kaj se je zgodilo z Baby Jane”, čeprav gre tam za povsem drugačno zgodbo. Toda Ingrid je dosti bolj prefinjena. Ni duševno bolna, kaj šele dementna, v zavračanju lastnega otroka je neizprosna. Lea je vse do svojega konca materino nasprotje: ponosna je na svojo mater, a se je tudi boji in se ji skuša čimbolj podrediti. Ingrid noče odpotovati v Milano, kjer bo njena hči sodelovala na novoletnem koncertu, Lea pa brez zadržkov privoli v udeležbo na materinem predavanju pred upokojenci.

Uničujočega Ingridinega ravnanja ni pripisati le zavisti ob hčerinem meteorskem uspehu (Ingrid ni mogla sprejeti hčerinega uspeha), pa čeprav tudi ona ne sodi v sivo povprečje. Ingrid je upokojena anestezistka, ki te lahko uspava v smrt, kadar hoče, in te prebudi nazaj, prav tako, kadar hoče, kot označuje materin poklic Lea. Njena mati je tudi zeliščarka in pripravlja predavanje o koristnem učinku sicer strupenih rastlin občinstvu, med katerim bodo tudi upokojeni zdravniki. Ingrid je prepričana, da mora ženska skrbeti za svoje otroke in se žrtvovati zanje. Zato Lejin samotarski način življenja zaničuje, medtem ko je čisto drugačna do mlajše hčere, mikrobiologinje, poročene z univerzitetnikom, in matere dveh otrok. Tudi za glasbo nima Ingrid kakega posebnega zanimanja. Njena starejša hči zanjo le poje in hodi.

V novejši slovenski literaturi že obstaja primer konflikta med otrokom in gospodovalno materjo. V Kralju ropotajočih duhov Mihe Mazzinija najstnik Egon še pred petnajstim letom radikalno prekine odnos z materjo, Brinina sedemintridesetletna Lea, umetnica velikega mednarodnega ugleda, pa tega ne zmore, kar jo pogubi.

Pri branju Smrti ni mogoče prezreti simbolike, povezane s psihologijo. Najlepše, kar je v Leinem spominjanju na mater, sega v otroštvo, ko ji je mati ogrela premrle ročice v svojih ustih. Spomin na ta dogodek se Lei pogosto vrača. Bralci, ki jim ni tuja psihoanaliza, si to gretje v materini ustni votlini lahko razlagajo kot prispodobo vlažne in tople maternice, torej z elementarnim simbolom matere.

Kot izrazit zunanji simbol Leinega trpljenja je nepogrešljiva ruta s ptiči na peščeni podlagi, za katero pravi, da skuša z njo utišati utrip svojega srca v ušesih. Za novoletni koncert, ko ji je mati po telefonu sporočila, da je ne bo v Milano, si Lea zaveže ruto in tako odeta nastopi, ne da bi se kakovost nastopa znižala. Lea bi veliko dala, da ji nikoli več ne bi bilo potrebno več nositi rute.

Pri ocenjevanju materinega odnosa do Lee bralec pravzaprav samo sledi toku dogodkov, ki jih opisuje glavna moška oseba v romanu, francoski homoseksualni novinar, deset let mlajši od Lee, zadolžen za rubriko Proti toku na predzadnji strani pariške revije Arbiter Petronius, na kateri je objavil svoj edini intervju z Leo. Njega angažira slovenska revija, denimo Jana, da bi Leo intervjuval kot eno izmed petih finalistk za Janino razglasitev Slovenke 2000. Novinar s katerim ima isto krvno skupino B+ kot Lea, jo spremlja od Pariza, Milana in Sežane, vse do Ljubljane. Med Leo in njim se sčasoma razvije eterično, a zato nič manj pristno prijateljstvo, kolikor ga je Lea spričo prizadetosti zaradi materinega zavračanja in hrepenenja po njeni ljubezni lahko nudi sočloveku.

Drugi odnos po obsegu zapisanega v knjigi je novinarjevo prijateljstvo z Andreasom Haasom, letalskim podpolkovnikom, ki mu je dal ljubezenski vzdevek Mali Princ, ker naj bi bil podoben dečku iz te knjige. Med novinarjevim spremljanjem Lee od Pariza dalje ga podpolkovnik pogosto sprašuje o Slovenki po telefonu. Slabšalni način poimenovanja „Slovenka” izhaja pri njem iz strahu in z njim neločljivo povezanim ljubosumjem: nisem dovolj pomemben zate, le kaj vidiš na Slovenki. Ko Haas zasluti iz telefonskih pogovorov z novinarjem, da je Lea v globoki krizi, postaja tudi on zaskrbljen, vendar bolj zato, ker se boji, da bi Leino trpljenje potegnilo v pogubo tudi njegovega ljubimca. Zato pride v Ljubljano in odvede od žalosti izgubljajočega se ljubimca s seboj.

Zanimiv je odnos med prezgodaj umrlim knjigarnarjem Pablom Ortezom in novinarjem. Pablo je bil široko razgledan, pa tudi potrjen heteroseksualec, ki ga je obšlo nelagodje, ko ga je novinar poljubil na usta, obenem pa si je dovoljeval spati gol poleg njega. Vsekakor je Pablo tisti, ki je novinarju govoril o Lei kot o veliki umetnici in ga zaprosil, naj jo intervjuva samo zanj.

Opisovanje lepot Slovenije, predvsem slovenskega Primorja, je pri Brini mogoče vzporejati s tistim od Cirila Kosmača ali Veronike Simoniti in še kom, pri opisovanju same Ljubljane pa preide v drugo skrajnost. Ljubljana je zanj provincialno dolgočasno mesto, kratko mesto z dolgo pusto ulico, luknja, ljubka, a vseeno luknja. Njeni prebivalci ga s svojo pogovorno nedostopnostjo odbijajo, tako da bi lahko marsikateri bralec kaj hitro dobil asociacije na vrstice iz pesmi Vsi ljudje hitijo, ki jo poje Neca Falk: …Vsi ljudje hitijo, v panje, kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna. …). Morda se bralci ne strinjajo z označevanjem Ljubljane za podeželsko luknjo. Tudi z novinarjevim ocenjevanjem priljudnosti njenega meščanstva ne bi soglašali. Prav gotovo pa je treba dati prav novinarju pri njegovih opažanjih, da je v Ljubljani precej malomeščanskega postavljaštva.

Smrt je tudi knjiga o glasbi. Konkretneje o prevzetosti in navdušenju, ki jo lahko povzroči svojstven način petja enkratno nadarjene primadone.

V Smrti se poezija pretaplja v prozo in v njej uživa, saj s tem prehodom v prozo ni izgubila ničesar. Kot refren v poeziji se v Smrti ponavljajo kot podoživljanje istega dogodka posamezni odstavki: gretje Leinih ročic v materini ustni votlini; novinarjevo prebujanje iz amnezije na njeni postelji v Madridu, ko se je sklanjala nad njim. Zlasti pa se ponavljajo določene besede kot so imena krajev, kamor po prvem srečanju z novinarjem v Madridu potuje Lea čez nekaj časa še v: Pariz, Milano Sežano in Ljubljano, pa še poklicev protikandidatk za izbor Slovenke 2000: pesnica, tekačica na dolge proge, socialna delavka in televizijska voditeljica ter opernih junakinj: Angelika, Katja, Mimi, Tosca… Večkrat se ponovi tudi refren iz popevke, ki jo poje Elda Viler: „Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vate jokat lastovka?...”. Besedilo Smrti vpleta tujke, ki jih ne uporabljamo vsak dan: bujon, futon, implozija, ancilarnost, spleen, pubis, frenzije, bukoličnost, pikareskno, predvsem pa vokaliziranje, ki ga med njimi največkrat ponovi.

V besedilu Smrti se pojavljajo življenjska spoznanja kot: … življenja se včasih ustrašimo kot zastrupljenega darila. In: … odnosi med ljudmi niso kot kemični elementi spojljivi in nespojljivi. Odnosi med ljudmi so nerazumljivi. Ali: … naravno pravilo, po katerem matere postanejo v določenem trenutku hčere svojih hčera in hčere matere svojih mater.

Brina večkrat vnaša v Smrt svojstvene stilistične posebnosti, ki se odražajo v odmiku od običajne pripovedne stavčne oblike. Morda najznačilnejši primer predstavlja opis ljubezenskega akta med novinarjem in trenutno Leino zvezo, carinikom Remekom, pri katerem Brina uporabi pogojnik.

Smrt ni le knjiga z izrednim stilom. V spominu bralcev bo ostala kot opozorilo na posledice pomanjkanja starševske ljubezni: oče se je ločil že v Leinem zgodnjem otroštvu, mati jo je v svoji zavisti, nerazumevanju in neizprosnosti uničila. Ob branju Smrti in tudi kasneje bo morda kdo izprašal svojo vest, ali ni v čem kot starš podoben Leini materi, mlajši bralci pa bi našli pri enem od svojih staršev nekaj, kar bi jih spominjalo nanjo.

In še čisto za konec: Je morda v Brini kaj Lee? Kot živahno in vedro jo je videl in opisal v njenem ljubljanskem obdobju Milan Kleč v svojih Knjigah.

Borivoj Breže