Knjigo Sodobna fitoterapija, z dokazi podprta uporaba zdravilnih rastlin, sta uredila soavtorja Samo Kreft in Nina Kočevar Glavač, profesorja na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, izdalo pa jo je Slovensko farmacevtsko društvo. Njen namen je »seznaniti javnost z različnimi možnostmi, ki jih nudi fitoterapija, z izsledki najnovejših raziskav in s tradicijo na tem področju«.
Razložene so razlike med zdravili in prehranskimi dopolnili, med rastlinskimi in kemijsko definiranimi zdravili ter med tradicionalnimi in homeopatskimi zdravili. Ovržena sta stereotipa, da so zdravila rastlinskega izvora »čajčki, ki bolj kot v medicino spadajo v zdravilstvo« ter da »kar je naravno, je absolutno varno«.
Najobsežnejši del so predstavitve več kot sto zdravilnih rastlin, ki so razvrščene po bolezenskih sklopih: centralni živčni sistem, imunski sistem, dihala, srčno-žilni sistem, prebavila, urogenitalni trakt, koža in sluznice.
Opisu vsake zdravilne rastline je dodana njena slika in formule zdravilnih učinkovin. Predstavljeni so zdravilni učinki, ki so bili dokazani s farmakološkimi raziskavami in klinične raziskave. Opozorjeni smo na neželene učinke. Tako na primer izvemo, da laneno seme s svojimi sluzmi, ki nase vežejo vodo, znanstveno dokazano učinkuje proti zaprtju, vsebuje pa tudi snovi, ki ugodno delujejo pri srčno-žilnih boleznih, saj zmanjšujejo raven škodljivega holesterola. Izvedena je bila raziskava na ženskah, ki zaradi neželenih učinkov niso želele jemati estrogenskih zdravil za blaženje simptomov menopavze. Vsak dan so zaužile 40 g zdrobljenega lanenega semena. Prišlo je do 35-odstotnega izboljšanje počutja, pri 18 % pa so znaki menopavze, kot so vročinsko oblivanje, popolnoma izginili. Lanenega semena ne smejo uživati bolniki z zaporo črevesja, uporabe pa se prav tako ne priporoča nosečnicam in doječim materam. Jemanje več kot 100 g semen dnevno lahko zmanjša učinkovitost ostalih zdravil zaradi slabše absorpcije iz prebavnega trakta. Uporabe se prav tako ne priporoča nosečnicam in doječim materam.
Pomembni so podatki o interakcijah z zdravili, saj nekaterih zdravilnih rastlin ni priporočljivo uživati hkrati z določenimi zdravili, odsvetovane pa so tudi pri nekaterih boleznih. Učinkovine v ginku na primer zmanjšajo strjevanje krvi, zato se ga ne uživa z antiagregacijskimi zdravili in antikoagulanti. Gloga ne smemo kombinirati z zdravili za sočasno zdravljenje srčno-žilnih bolezni, hipertenzije in hipotenzije. Ameriškega slamnika, ki deluje imunostimulativno, pa se ne sme uživati pri avtoimunskih boleznih. Zanimivi so zgodovinski viri. Preberemo lahko, da je bila sivka priljubljena zdravilna rastlina že v času starih Rimljanov. Uporabljali so jo za dišavne kopeli, ker so verjeli, da obnavlja kožo. Prej omenjeno laneno seme pa so za zdravljenje zaprtja uporabljali že v kameni dobi.
Knjigi sta dodani tudi poglavji o zdravilnih gobah in njihovih učinkih ter o nekaterih rastlinah, ki so pri nas na voljo v prehranskih dopolnilih, in jim nekateri viri pripisujejo čudežno delovanje. Takšna je modrozelena alga spirulina; s farmakološkimi raziskavami so dokazali njeno protivirusno, protitumorno, antialergijsko, hipoglikemično in hipolipidemično delovanje, izvedli pa so tudi nekaj kliničnih raziskav na ljudeh, ki so v knjigi podrobno opisane.
Ker količina zdravilnih učinkovin v rastlinah variira, v posameznih primerih zdravilno učinkovino v praksi uporabljamo v izolirani obliki. Najpomembnejše tovrstne zdravilne učinkovine so predstavljene v poglavju Izolirane učinkovine. Mednje sodijo srčni glikozidi digitoksin, digoksin in kvabin, ki jih uporabljamo za zdravljenje srčnega popuščanja in salicilna kislina iz vrbove skorje. Zaradi draženja želodca salicilno kislino kemijsko spremenijo v acetilsalicilno kislino, bolj znano pod imenom Aspirin.
Seznanimo se z najpomembnejšimi rastlinskimi antioksidanti: flavonoidi, ki so najbolj barvita skupina rastlinskih pigmentov, fenolnimi kislinami, med katerimi sta najpogostejši kavna in ferulna kislina, ki jo najdemo predvsem v semenih in listih, pigmenti karotenoidi, ki rastlinam dajejo rumeno, oranžno in rdečo barvo in se v telesu lahko pretvorijo v vitamin A, katerega glavni vir je sicer živalska hrana, in vitaminoma C in E. Oče sodobne medicine Hipokrat je leta 400 pred našim štetjem zapisal: »Naj bo hrana vaše zdravilo in zdravilo vaša hrana.« Z raznoliko prehrano s sadjem in zelenjavo lahko pomembno zmanjšamo oksidativni stres v organizmu. Domneva se, da antioksidanti v hrani delujejo aditivno ali celo sinergistično.
Zdravilne rastline se na veliko uporabljajo zlasti pri samozdravljenju. S pomočjo knjige Sodobna fitoterapija, z dokazi podprta uporaba zdravilnih rastlin, jih boste lahko uporabljali kritično in preudarno ter izvedeli veliko novega.

Marinka Gombač