Na območju nekdanje vojašnice in carinskih skladišč v Melju je konec aprila 1941 začelo delovati nemško ujetniško taborišče Stalag XVIII D (306). Razdeljeno je bilo na dva dela, in sicer na sprva uničevalno, nato pa delovno taborišče za sovjetske vojne ujetnike, v katerem je do reorganizacije spomladi 1942 v surovih razmerah in brez pravnega položaja umrlo več kot tisoč sovjetskih ujetnikov, ter na taborišče za jugoslovanske vojake in zavezniške vojne ujetnike, ki so zaradi statusa vojnih ujetnikov pri Rdečem križu živeli nekoliko bolje od njihovih sovjetskih sotrpinov. Mariborski stalag je samostojno deloval do leta 1942, ko je bil priključen stalagu v Špitalu ob Dravi, leta 1943, ko je bila na območju rajha izvedena celovita reorganizacija ujetniških taborišč, pa je na mestu nekdanjega Stalaga XVIII D nastalo delovno taborišče 1046 GW. Med letoma 1941 in 1945 naj bi glede na podatke v pokopnih knjigah v mariborskem taborišču umrlo 1985 ujetnikov, med katerimi so največji delež predstavljali sovjetski - uradno je bilo med njimi 1863 umrlih, verjetno pa je bilo to število še veliko večje.

Pripravila: Mag. Nina Hriberšek Vuk, Center za domoznansko dejavnost Mariborske knjižnice