Bilo je leta 4000, ko je nadangel Azrael prvoosebnemu pripovedovalcu, v nadalje pisatelju, velel, naj vstane in vzame svojo prejšnjo obleko, ker ga kliče Gospod, nadalje Bog, pred svoj prestol, da mu izkaže svojo milost. Pisatelj je ležal dva tisoč let v zemlji. Toliko je znašala kazen za njegovo samozavest. Azrael mu je predlagal, naj si med svojimi mrtvimi prijatelji izbere svetovalca in spremljevalca, vendar nihče ni hotel z njim. Zato je odšel sam. Azrael ga je najprej popeljal na potovanje po onostranstvu.

Znašla sta se pred velikanskimi vrati, ki jih je iz čistega zlata izdelal Hefajst in jih okrasil s čudovitimi podobami. Ta vrata so vodila v predpekel. Od nekod se je vzel možiček, ki je tako dolgo neutrudno pometal z dolgo, težko metlo, da se je spotil. Vsaka kaplja znoja, ki je padla na tlak, je povzročila velike črne lise. Pometač je v svojem bivšem življenju sodil, ne da bi se ozrl nase. Zato ga je Bog kaznoval, da bo v predpeklu čistil tlak in odpiral vrata dušam, ki so prišle k svojemu Stvarniku. Torej je imel dvojno delo: bil je pometač in božji ključar, takrat ko ni pometal. Pod težo velikega zlatega ključa se mu je hrbet ukrivil v grbo, veliko kot velblodovo, ki mu je povzročala bolečine. Čistilec in ključar hkrati je bil slovenski klerikalec Tone od Soče, v katerega je zakrita resnična oseba Anton Mahnič. Vrata je odpiral tudi slovenskim liberalcem, kar naj bi bila zanj najhujša kazen. Nadangel Azrael je nadalje povedel pisatelja po pokrajini z nasprotno razlikujočim se reliefom. Na levo se je razprostirala orjaška pečina. Po ravnini se je vlekla megla, v njej pa so se vlačili vzdihujoči in jokajoči duhovi. Povsem drugače je bilo na desni strani. Obsijana je bila z večnim soncem, ki je ustvarjalo mavrico za mavrico nad bistrimi rekami in modrimi jezeri. Po livadah so cvetele lilije, na njih so se igrali otroci, ki so jih vodili angeli in jih obdajali s svojo ljubeznijo. Na tej raznoliki krajini so duhovi otrok bivali poleg svojih morilskih mater. Detomorilke so silile na sončno stran, pa jih je vojska angelov s krvavimi meči silila v senčno, megleno stran. Prispela sta do naslednjih vrat, za njimi so izvirale vse največje reke našega planeta od Evfrata do Amazonke, tudi Donava ni manjkala. Tam je bil raj, v katerem sta bila ustvarjena Eva in Adam, v njem pa so našli svoje mesto duhovi zakoncev, ki so si ostali zvrsti da smrti. A le malo se jih je znašlo tukaj! Za tretjimi nebeškimi vrati pa ni bilo opaziti nikogar, čeprav je bil ta predel odrejen za tiste, ki so v življenju prejemali dobrote in bi naj izkazali resnično, globoko in čisto hvaležnost. Pisatelj je presenečen obstal - tam je zagledal le starčka, starega pijančka. Z lica mu je žarela prava nebeška radost. Azrael je povedal, da je bil na to mesto izvoljen zato, ker je pri vsaki kupici hvalil tistega, ki je ustvaril to plemenito kapljico. Bog mu je dodelil milost, da mu še po smrti rodi vinska trta. Odprla so se še zadnja vrata. Azrael je pisatelja povedel pred božji prestol in ga zavaroval, da ga niso pokončale strele, švigajoče s prestola. Bog je povedal, da bo pisatelj ponovno zagledal slovensko zemljo.

Pisatelj se je znašel na Ljubljanskem polju in pred njim se je pojavil svet takšen, kot je bil takrat, ko ga je zapustil. Sonce je ostalo nespremenjeno. Tudi Kamniške planine se niso spremenile in Ljubljana se ni kaj dosti razširila. Obkrožalo jo je visoko zidovje, za njim pa je bilo neštevilno mnogo cerkvenih stolpov. Zagledal je človeka v raztrganih čevljih, skozi katere je molel palec, ovit s trtico. V roki je imel olupljeno repo. Pisatelja je ogovoril v latinščini in izkazalo se je, da je po poklicu univerzitetni profesor. Pisatelju je ponudil svoje vodstvo po Ljubljani. Mesto je spremenilo ime v Emono in postalo prestolnica Papeževe provincije LII. Njen pravi vladar je papež Gregor CCXX, ki je dal na Kapitolu usmrtiti poslednjega laškega kralja in se je s svojimi kardinali preselil v Afriko. Drugi vladar je ljubljanski nadškof, medtem ko je avstrijskim vladarjem ostalo le še ime. Dunaj mora plačevati visoki davek. Občevalni jezik je postal latinščina, ki jo govore omikani ljudje, medtem ko nižje ljudstvo govori neki star, pozabljeni jezik. Nemščina je z dekretom prepovedana že tisoč let, saj je to jezik prekletega, zavrženega Martina Lutra. Pisatelj ironično pomisli, kako bi ta dekret prišel prav Slovencem leta 1891, ko so bili izpostavljeni pritiskom germanizacije. Uborni profesor odvede pisatelja do orjaških mestnih vrat. Tam pisatelj opazi železniški tir. Po tem tiru se je peljal nadškof na svoje letovišče v Goričanah. Parnih lokomotiv, ki bi vlekle vlak po teh tirih, več ni bilo, saj so pošle že vse zaloge premoga pred več kot 1500 leti, elektrika pa je označena za hudičevo delo. Nadškof Jernej XXXIX je ostro prepovedal, da bi uporabljali električno energijo. Težak voz so med kričanjem priganjačev in pokanjem z biči vlekli napol goli nesrečniki, obsojenci za razne prekrške.

V Emoni delujeta dva polka in slavna kohorta starih devic, ki sta samostansko urejena. Poveljniški kader je izključno moški. Telesna straža varuje samo višjo duhovščino. Posebna enota telesne straže so „gologlavi benediktinci” pri kateri mora vojaški stražnik priseči, da si nikdar v svojem življenju ne bo nadel pokrivala. Vojaki so čisti, trezni in zanesljivi, vdani samo nadškofu. Zato so jim zaupali edina mestna vrata pod katerimi ostro pazijo, da se v mesto ne prikrade noben krivoverec, ki bi begal ljudstvo. Obljubili so večno uboštvo in živijo samo od miloščine. A plačati jo mora vsakdo, ki vstopa skozi mesta vrata.

Mesto je doživelo tudi svoj ženski upor. Začelo se je z mladim in postavnim vikarjem Luko, zelo priljubljenim med ženskimi vernicami. Po smrti starega župnika je mladi nadobudnež hotel prevzeti njegovo mesto. Tega pa ni dovolil škof Janez, kar je vikarja Luko tako užalilo, da se je uprl tistemu, ki je bil po cerkveni hierarhiji višje od njega. Na trgu sv. Jakoba je zasadil v zemljo prapor vstaje in pozval ženstvo vse župe sebi v pomoč. In prišle so vse od prve do zadnje ženske v mestu, pobrale moškim orožje, se razporedile v kohorte in obdale vikarja Luko. Do tega je prišlo leta 3919 in nadškof Janez se je tresel na svojem prestolu. Kljub vsej tej silovitosti se upor vendarle ni dolgo obdržal. Prav gotovo zakonski možje šentjakobske družbe vikarja Luke niso podprli, saj jim ni bilo do tega, da bi njihove žene lazile za privlačnim mladim vikarjem. Ženske so se z Luko utrdile za Gradaščico in okrog trnovske cerkve ter dvakrat odbile naskok škofovskih vojakov, ki so s krvavimi glavami bežali pred ženskami. Na nesrečo pa je vmes posegla ljubosumnost, uprla se je kohorta starih devic in z vihrajočim praporom prestopila v škofovski tabor. Prišlo je do krvave bitke, ki je bila toliko bolj tragična, ker je oče ubil hčer, sin mater in mož ženo. Vikarju Luki ni preostalo nič drugega, kot da se je vrgel v smrt z visokega obzidja. Nadškof Janez IC je nato splošno pomilostitev za vse svoje krasne nasprotnice. Kaj hitro po zmagi je nadškof Janez IC izdal dekret, po katerem se je mesto razdelilo v tri oddelke. Prvega je dodelil oženjenim. Tam sta stala tudi kapitelj in škofova palača. V drugi oddelek je razporedil neomožene ženske, ki jih brani kohorta starih devic. V tretjem oddelku pa so bivali neoženjeni možje. Vsak oddelek je bil obdan z visokim zidom in ni bil v nobenem stiku z drugimi oddelki. Ženiti ali možiti se v tem sistemu ni bil nikakršen problem, saj so ustanovili naborne komisije za ženitev in možitev.

Prihod tujca v mesto je vidno razburil vojake. Zadnji tujec je obiskal mesto pred tremi leti, pa še takrat so ga javno sežgali zaradi krivoverstva. Pisatelj se je tej usodi zaenkrat izognil tako, da je odštel nemajhno vsoto denarja.

Pisatelja in njegov spremljevalec sta pod vodstvom stražnikov prišla v širok prostor, ki ga je krila steklena kupola. Po njegovih razsvetljenih stenah so se bleščali zlati napisi s poveličevanjem blaženega Antona od Kala. Ta močno zastraženi stolp je imel več nadstropij, v katerih so bivali najpopolnejši poznavalci teorije o blaženem Antonu. Nihče jih ni smel nadzirati, saj ni bilo strahu, da bi ga prevarali. V pritličju stolpa so bile celice, od katerih je bila ena obrnjena proti občinstvu. Vse celice so bile trenutno prazne, ker so zgoraj molili. V sprednjo celico je stopil prvi poznavalec blažene teorije. To je bil oče Protazij, nekdanji gizdalin in ženskar, ki mu je po naključju prišla v roke knjiga blaženega Antona od Kala. Knjiga ga je tako prevzela, da se je temeljito pokoril. Ni se umival, ne česal ne menjaval perila. S svoje celice je kleče neprestano kričal, naj se obiskovalci pokorijo, kot se je on sam. Naslednji spokornik je bil oče Hieronim. Prej je krčmaril in se vdajal vsakršni pregrehi. Ko pa je prebral knjigo blaženega Antona od Kala, se je korenito spremenil. Zaživel je stoje na levi nogi kot štorklja sredi močvirja. Tretji spokorjenec, oče Kozma, je bil svoj čas pijanec in je neprestano jokal, se zvijal po tleh in grozljivo tulil. V svoji mladosti je stopil v ženski oddelek in strastno zgrabil devico. V ječi mu je prišla v roke knjiga blaženega Antona od Kala in spreobrnitev je sledila tako rekoč v trenutku. Njegov jok je bil posledica obžalovanja, da si je odsekal samo levo roko, ker si ne more odsekati še desnice, s katero je zgrabil devico. Na tleh četrte celice je ležal oče Gervazij z umazano z rjuho, ovito okoli sebe. Valjal se je po koprivah, v roki pa je držal bič, s katerim je udarjal, kamor je padlo. V mladosti se je pritihotapil na ženski oddelek in zaplodil otroka, ki ga je rodila tiste noči razdevičena devica. Nesrečnico so sredi ljubljanskega polja pritrdili na kolo in ji strli vse kosti, dokler ni izdihnila. Truplo so sežgali in pepel raztrosili v veter, ki ga je raznesel na vse štiri strani. Tudi Gervazija bi morali izročiti krvnikom, da bi ga obesili na vislice, kar bi bilo v skladu s posebnim dekretom nadškofa Jakoba XXXII. Vendar se to ni zgodilo, ker je bil njegov stric kanonik pri katedrali svetega Nikolaja. Izročili pa so mu knjigo blaženega Antona od Kala. Med branjem je spoznal, da je kri človeku njegova največja sovražnica. Vpisal se je v bratovščino bičarjev, ki so se bičali po navodilih blaženega Antona od Kala. Naslednji grešnik je bil po izgledu izstradani oče Krišpin, ki so ga bile samo kosti in koža in je živel samo ob travi, kar je kvarno vplivalo na njegove vitalne organe želodec in jetra. Krišpin je z branjem knjige blaženega Antona od Kala spoznal, da sta pri človeku vir pregrehe govorica in želodec. Odpovedal se je obojemu. Obljubil si je, da ne bo spregovoril v svojem življenju nobene besede več in da bo njegov želodec dobival kot edino hrano le travo, ki so mu jo prinašali na zlatem krožniku.

Pisatelj se je moral javiti pri patru polkovniku. V njegovem razkošnem stanovanju so vzbujale pozornost dragocene slike golih žensk v zlatih okvirjih. Polkovnik je imel glavo obvezano z veliko ruto in se je tešil s plemenitim vinom. Zanj je skrbela in ga stregla stara Meta, ki ni spregovorila besede, ker je bilo ženskam v skladu s predpisi blaženega Antona od Kala prepovedano govoriti. Pater polkovnik je vendarle izposloval dovoljenje, da je Meta vsake tri tedne smela govoriti po en dan. Takrat je izkoristila priložnost in nadškofa obsula z raznimi očitki. Vse to je poslušal pisatelj, ki je molče stal v somraku pri vratih in čakal, da ga odvedejo pred komisijo. Za vsak slučaj so pisatelja vtaknili v ječo.

Drugo jutro se je pisatelj zbudil na trdih zaporniških deskah. V temnem kotu je opazil napol skrita vratca. Brez težav jih je odprl in stopil na nekakšno dvorišče. Napotil se je po tlaku in prišel do čudovitega vrta s pisanimi gredicami in belo posutimi stezami. Znašel se je pred mogočno palačo s stebri in stolpiči, ki se je lesketala od zlata. Izza zelenega grmičja je stopila lepa deklica. Vprašala ga je, če je tujec, ki so ga prejšnji dan zaprli, nato pa, če je že bil na naboru za zakon in če je pustil doma svojo cerkveno poročeno ženo. Čudila se je, da ni bil na naboru za zakon, ki omogoča sklenitev zakonskih zvez, pisatelj pa je odvrnil, da se tam visoko na severu, od koder prihaja, poročajo iz ljubezni. O ljubezni ni vedela ničesar, je pa slutila, da lahko prinaša srečo ali nesrečo.

Pisatelja so izpustili iz zapora in mu dovolili vstop v mesto. Znašel se je na majhnem trgu tik ob mestnem obzidju. Okoli njega so se razprostirale mestne hiše in številne cerkve. Hiše v mestu so imele tudi po pet nadstropij in so bile po vsej svoji višini vse do strehe poslikane z nabožnimi motivi s svetniki, ki pa so jih naslikali slabi slikarji. Pisatelj je opazil profesorja, ki je držal njegovega konja za povodec in ga tako čakal že celo uro. Profesorju so mestne oblasti dovolile, naj dela pri njem kot njegov konjar. Pisatelja je opozoril, da se mora najprej zglasiti na policiji. Ta je bila že tristo let v rokah kapucinskega reda. Kdor je naredil prekršek, je moral plačati kazen redovnikom kapucinom. Višina kazni za prekršek je šla neposredno v njihove roke. Največ prekrškov so napravili grešniki, ki se pri spovedi niso očistili svojih grehov. Spoved v spovednici je imela dvojen pomen: grešniku se je naložilo breme cerkvene in posvetne pokore. Pri tem je spovednik spovedanemu izročil beli listič na katerem je bilo zapisano število palic za pokoro spovedanih grehov. Palica bi naj bila glavni steber javnega življenja. Vsaka spovednica je imela svojega posebnega nadzornika - patra redarja. Ta je vse spovedane v določeni spovednici odvedel na policijsko dvorišče na katerem so delovali veliki stroji. Imeli so ohišja iz katerih so štrlele palice. Njihovo število je bilo odvisno od velikosti stroja: od deset do štirideset. Spovedanci so se razvrščali pred stroji z določenim številom palic, odvisnim od števila grehov. Fizična sposobnost za prenašanje grehov ni štela ničesar. Starčki, ki so le stežka hodili, in slabotni otroki so se pred razvrstili pred patrom eksekutorjem. Spovedanci so morali leči vsak na svojo klop pred določenim strojem. Da ne bi padli s klopi, so jih privezali z jermeni. Fratri so na povelje fratra eksekutorja začeli vrteti ročice. Vsakdo od spovedancev je dobil točno določeno število udarcev, zapisano na belem lističu. Za vse to so morali spovedanci, vsi brez izjeme večji ali manjši grešniki, plačati. Stroji so v glavnem tolkli po siromakih. Bogataši so se odkupili za vsako palico posebej in ravno to je bil pravi vir dohodkov. Med spovedanci so bili tudi duhovniki, ki naj bi jih bilo malo, a jih vseeno ni bilo mogoče spregledati. Njih so kaznovali v posebnem prostoru. Sredi prostora je stal stroj z desetimi palicam, ovit s svilo. Palice, ovite z volno, so bile tako tanke, da se udarec ni čutil.

Obiskala sta tudi pravosodno palačo. To je pravzaprav bil samostan, redovniki svetega Frančiška pa so bili pridni in pravični sodniki. Sodniki niso sodili po nikakršnih zakonih. Zakone so nekoč imeli, toda izkazalo se je, da so vsi zakoni tega sveta izvirali od hudiča, zato so sodniki uporabljali svoje knjige ali Sveto pismo, še najbolj pa spise blaženega Antona od Kala. Pisatelj si je zaželel ogledati kazenski oddelek. V mračnem in zatohlem prostoru je zagledal mučilne priprave kot sta „španski čevelj” in „železno devico” in še nekaj novejših, izpopolnjenih naprav. Pisatelj je izvedel, da se v pravosodni palači sodi mlademu kaplanu Primožu, s težko verigo priklenjenemu k velikemu železnemu obroču. Ker za obtožence ni bilo nobene klopi, je kaplan Primož pač stal. Za kritje pravdnih stroškov mu je sodišče odvzelo celotno premoženje. Kaplan Primož je bil obtožen, ker je v svoji fari oznanjal božjo besedo v narodnem jeziku in ne v tujem, kot je latinščina. Narodni oziroma domači jezik je veljal za prekletega in je bil še posebno strogo prepovedan božjim služabnikom. Zaradi tega mu je grozila grmada. Kaplan Primož se je začel sklicevati na Cirila in Metoda, ki sta pri širjenju krščanske vere tudi uporabljala domači jezik, a so ga seznanili, da so obema že pred časom odvzeli svetništvo. Primož je vztrajal tudi pri trditvi, da je Bog postavil mašnike zaradi svojega ljudstva in ne zaradi svojih mašnikov. Ob tej izjavi so razširili nabor njegovih grehov, saj bi moral pravi katolik vselej in ob vsaki priložnosti verovati, da je ljudstvo ustvarjeno zaradi mašnikov in ne mašniki zaradi ljudstva. Pater jezuit je predlagal, naj kaplana Primoža zaradi tolikšne njegove trdovratnosti takoj po obsodbi predajo v mučenje v španski čevelj. Ko je prišel nadškof Martinus, so vsi, tudi univerzitetni profesor z univerze svetega Simplicija popadali na kolena, le kaplan Primož je stal ponosno vzravnan, čeprav ga je težila veriga in ni hotel niti upogniti kolena. Nadškof je predlagal pregnanstvo v Saharo, ko je prošt Ambrož, ki je bil ves čas prisoten, pokazal zavitek s staro, raztrgano knjigo. To je bil zadnji ohranjeni izvod Poezij Franceta Prešerna, ki so jih preiskovalci našli v predalu Primoževe mize. Zaradi te pregrehe pa si je obtoženec zaslužil smrt na grmadi. Sežgali so tudi knjigo.

Pisatelj se je hotel razgledati po mestu in univerzitetni profesor je predlagal, da bi zavila v nadškofovo taverno. To je bila edina dovoljena taverna v Emoni, ker so si nadškofje v njej pridržali pravico do dohodkov. Spotoma bi si naj ogledala še medicinsko fakulteto, da bi videla, kakšne zdravnike so imeli v času pisateljevega obiska. A zdravnikov že dolgo ni bilo več. Tako dolgo, da je le malokdo vedel, kaj so sploh bili zdravniki. Ti sploh niso bili potrebni, saj je božja volja odločala, kdo bo ozdravel in kdo umrl. Zdravniki so bili pri tem popolnoma odveč, saj so predstavljali upornike proti jasno izraženi božji volji. Zdravniki bi bili le Belcebubovi strežniki, ker bi motili pota božje volje. Leta 2930 so v Emoni na trgu pred cerkvijo z voli raztrgali poslednjega zdravnika na štiri kose. Torej tudi medicinske fakultete niso imeli. Ko sta že hotela vstopiti v gostilno, ju je ustavila straža cerkovnika svetega Nikolaja, ki je bil nekakšen poveljnik telesne straže, in pisatelja obvestila, da je nadškof ukazal, da ga priženejo predenj.

Nadškof Martin je sedel na prestolu, ko je prošt Ambrož vpričo zbora proštov in kanonikov začel izganjati hudiča iz pisatelja. Pisatelj je bil tujec in treba je bilo paziti, da ne bi hudič preko njega prišel v mesto. Nato je nadškof pisatelju odkrito spregovoril o napakah, k so jih delali on in njegovi, in posledica tega je, da je provinca razdeljena. Starejši se zgledujejo po blaženem Antonu od Kala, mlajši pa se sklicujejo na ljubezen. Upali so, da bo razdvojenost rešil božji poslanec, ki ga bo za roko privedel angel. Nadškof je vprašal pisatelja, če ni morda on tisti božji poslanec. Pisatelj je odločno odgovoril pritrdilno. Razgovor sta nadaljevala med štirimi očmi in je trajal dolgo. Nadškof je izdal dekret, pod katerim se je podpisal kot nadškof in kralj. V njem dovoljuje, da si tudi mašniki izberejo svojo družico. Dekret je požel vsesplošno navdušenje. Vseh štiristo kanonikov se je zgnetlo okrog nadvikarjeve mize. Od vnetega pisanja so ga zabolele roke in znoj mu je curljal s čela na papir, po katerem je pisal. Takrat je nadškof ogorčen spregovoril proti lastnemu dekretu, vsem zainteresirancem za poroko pa napovedal ostre kazni.

Azrael je pisatelju v sanjah napovedal, da ga čaka še ena smrt. Pisatelju je to bilo po volji, saj na podlagi vsega doživetega ni hotel več živeti na Zemlji. Razen tega je vedel, da je slovenski narod že davno izumrl. Želel pa se je še malo razgledovati po Emoni, predvsem po oddelku z neomoženimi ženskimi. Ta ustanova je jamčila, da ženske dobro in naravno vzgajajo, ne da bi uporabljali meseno ljubezen, ki je omadeževala prejšnja stoletja.

Ženski oddelek je sestajal iz samostanov in cerkva, ki jih je obdajalo široko in dolgo obzidje. Na ravnini so se širili polja in vrtovi, ki so jih obdelovale ženske. Pri vsakem vhodu je stražila kohorta starih devic, da se ne bi pritihotapil kak neoženjeni moški. Pisatelj in univerzitetni profesor sta srečala skupino, ki je štela svojih dvesto moških različne starosti, ki so izgledali, kot da so bili dolga leta v zaporu. Kot v procesiji so od časa do časa zapeli latinski „Usmili se, usmili se.” Niso bili hudodelci, obsojeni na izgon v Saharo, ampak so bili na poti k mesečnem naboru, da bi jih potrdili za zakon. Te nabore so imeli vsak mesec. Oglasiti so se morali tisti, ki so se hoteli oženiti. Ali bo njihov zakon srečen ali ne, je bila zgolj stvar usode. Pisatelj in profesor sta si želela videti, kako bo potekal nabor. Malo je bilo lepotic, ker so župnišča in kaplanije imeli prednost in so posneli vso smetano. Tu in tam je bilo videti staro devico, ki je izpadla že pri prejšnjih naborih.

Pred poslopjem kohorte starih devic je pisatelj prvič zagledal vojakinje. Bile so že v poznih srednjih letih. Svoje sive kite so si spletle v turbane in izgledale so prav grde. Hodile so bose in brez pokrival. Kot uniforma jim služila rdeča samostanska halja, oborožene pa so bile z dolgimi sulicami in kratkimi meči. Med vojašnicami so zakurile trideset ognjev, nad katerimi so v velikanskih kotlih kuhale arabsko kavo kot svojo glavno vojaško jed. Nekatere od njih so nosile na glavi raztezalnice blaženega Antona od Kala. V njih je divjal notranji bes, ker zaradi slovesne obljube niso smele (spre)govoriti. Tiste med starimi devicami, ki so lahko govorile, so se spraševale, kaj je dekret vseboval pregrešnega in čemu ga je nadškof preklical, če ga je že izdal. To bi se naj zgodilo zato, ker je v mesto prišel tujec, ki ga je odložil sam Belcebub. Po drugi varianti naj bi se satan v podobi univerzitetnega profesorja priplazil v mesto in ga pripeljal s seboj. Kakor koli že, v obeh primerih je imel svojo prste vmes hudič. Krik in vik starih devic sta preglasila divje zvonjenje in topovske salve. K skupini razjarjenih je prisopihal pater poročnik gologlave straže in povedal, da se je uprl gologlavi polk in nastala je vsesplošna vstaja. Polk gologlave straže je vdrl v ječo in osvobodil vse prošte in kanonike, ki jih je nadškof ukazal zapreti in okovati v železje. Nadškofa so vrgli z oblasti in tokrat vkovali v verige njega. Podivjala sodrga je z metanjem kopij pomotoma ubila univerzitetnega profesorja, česar sploh ni obžalovala, prej nasprotno. Pisatelj se je ob njegovi smrti zavedel, da je v svojem drugem življenju izgubil edinega prijatelja. Nadvikarij Gregorij je opozoril drhal, ki jo je udrla za bežečim pisateljem, naj ga ne ubije, ker bi bila velika škoda, če se ne bi polagoma spekel in zažgal na goreči grmadi. Pisatelju je uspelo priti do kneginje Marije, za kar se je izkazala lepa deklica s čudovitega vrta, ki mu je dejala, da je s svojimi mislimi vedno pri njem. V njeno vilo je kaj kmalu planil nadvikar Gregorij in ukazal odvesti v ječo tudi njo. Ob tem je pisatelju še odvzel njegovo zajetno mošnjo, s katere je plačeval neštevilne oderuške in nesmiselne pristojbine. Razvezal je mošnjo, namesto zlatnikov pa se je usul kup umazanega sirovca. Pisatelj se je zavedel, da za to spremembo ni mogel stati nihče drug kot nadangel Azrael.

Upor proti nadškofu Martinusu se je posrečil. Slovesno so na njegovo mesto postavili nikogar drugega kot nadvikarja Gregorija. Prvo dejanje novega nadškofa je bila ustanovitev inkvizicije.

Pravi čudež bi bil, če se ne bi začele izvrševati smrtne obsodbe in to na grmadi. Smrtno kazen so poleg pisatelja pričakovali še nadškof Martin, kneginja Marija in mladi kaplan Primož. Ko sta se okoli obsojenih ovila dim in ogenj, je pisatelj dejal kneginji Mariji, da je večnost pravičnejša od Zemlje in da mu bo sladko umreti z njo. Bog se je usmilil nedolžnih ljudi, privezanih na grmado. Azrael jih je nežno vzel v naročje in poletel z njimi v vesolje. Ko je bila Zemlja videti kot pičica, je vprašal pisatelja, če bi se še kdaj želel vrniti na Zemljo. Ta mu je odvrnili, da nikoli več. Azrael mu je povedal, da bodo spali, dokler ne bo Bog sodil pravičnike in licemerce, torej se bodo prebudili na sodni dan.

4000 je knjiga, ki kaže stanje duha v ljubljanski krajini leta 4000. V osnovi je srhljiva groteska, ki ji kljub zadušljivi turobnosti ni mogoče odrekati določenega humorja. V tem oziru bi bilo mogoče primerjati to Tavčarjevo delo s Chaucerjevimi. Ob številu 4000 bi marsikateri bralec, ki ne bi poznal pisatelja in njegovega dela, pomislil na enega izmed science fiction romanov. Pa je ravno nasprotno: kljub visoki letnici se je čas pomaknil globoko v srednji vek. Zagorele so grmade, zavrtela so se kolesa za lomljenje kosti, noge se je vtikalo v španske čevlje. Osnovna vsebinska značilnost knjige je v tem, da je prava filipika proti škofu Antonu Mahniču, vodji klerikalne desnice, idejnemu očetu „delitve duhov” in „kulturnega boja”, ki mu avtor tako rekoč na vsaki strani z igro črk spreminja priimek Mahnič v Ničmah, pri čemer ne pozablja vstaviti še „blaženi.” Barbara in Iztok Simoniti sta izdelala izredno izčrpno, že kar studiozno spremno besedo in jo vstavila pred roman. Tako dovršeno spremno besedo ima malokateri slovenski roman.

Borivoj Breže