Avtorja Mikela Valverdeja smo v slovenskem prostoru mladinske književnosti najprej spoznali kot tenkočutnega in duhovitega ilustratorja slikanic o dečku Joni Juana Kruza Igerabideja ter psički Xoli Bernarda Atxage. V seriji knjig o Niki ga spoznamo kot pisatelja in ilustratorja. Kakor v ilustraciji, ki sloni na čistih izrisih, jasnih podobah, vedrini in minimalističnih pristopih, polnih razpoloženjskih nians upodobljenih likov, je Mikel Valverde pronicljiv, zanimiv in jasen tudi v slogu in strukturi zgodbe. Prvo knjigo Nikinih dogodivščin v knjižnici že imamo. Povabim vas k branju obeh naborov dogodivščin uporniško pogumne in senzibilne deklice Nike. In da jih ponudimo svojim začetnim samostojnim mladim bralcem. Zgodbe so odlične tudi za glasno družinsko branje in za bralce z disleksijo.

Tokrat je Nika strastno zagledana v glasbo in hkrati v svojo predstavo, da bo nekoč slavna in nadvse posebna glasbena zvezda. Za kitaro si izposoja očetov teniški lopar, se zapira v sobo in domišljijsko goji svojo skrivno željo, starši pa jo, napačno razumljeno, opremijo z loparjem in jo, da bi jo razveselili, vpišejo v teniški tečaj. Vendar Niki sprva sploh ne gre. Žogice letijo mimo, treningi na igrišču pa so čas, za katerega si je želela, da čim prej mine. Čeprav si je za motivacijo naredila domiselni načrt, da postane najprej teniška zvezda in potem to svojo prepoznavnost s pridom uporabi kot glasbenica, ji nikakor ni šlo. Vse do nasvetov pravljičnih žab, ki jo usmerijo s preprostim vodilom:

»Nika, ne igraš dobro, ker v tenisu ne uživaš. To jemlješ kot obveznost, da bi osrečila starše in postala slavna, ne pa za zabavo. Če želiš postati boljša, moraš v tem uživati. /…/ Praviš, da ti je najbolj všeč glasba. No, ko igraš tenis, si predstavljaj, da poješ. /…/ Igraj v ritmu in se zabavaj.« (str. 47, 48)

Nika se je s posebnim slogom poplesavanja, petja in tenisa na igrišču razvila v nepremagljivo nasprotnico in vsem poznano najmlajšo in najbolj nenavadno teniško igralko. Dobivala je turnirje, tudi z odraslimi in poklicnimi teniškimi igralci, polnila je dvorane in vznemirjala medije. Morala bi nadaljevati z vrhunskimi treningi, ki pa bi bili povezani s selitvijo, odpovedjo čokoladi, eni sami prioriteti, trdemu delu – ki ni bilo osvetljeno z njeno ljubeznijo. Ob trenerjevemu navdušenju in neustavljivem govoričenju je deklica sedela v garderobi. 

»Po licu ji je spolzela solza. Postajala je večja in večja, dokler se ni namnožila v več slanih curkov. Ni mogla prenehati jokati.« (str. 113)

Maja Logar