Tajanje je knjiga s preprostim naslovom pri kateri prehaja naravoslovje v leposlovje in v kateri je najti nepričakovano veliko raznolike zgodovine. Pisna mnenja o knjigi, morda ne vsa, dajejo vedeti, kot da gre za glaciološko knjigo ali vsaj za knjigo z močnim glaciološkim poudarkom. Prej pa je Tajanje knjiga o Antarktiki kot celoti z kopnim obrobjem njenih obal vred. Sicer pa je Tajanje predvsem zapis o ljudeh, z vsem, kar je površinsko ali globoko v njih ne glede na geografske koordinate.

Okvir za osnovno zgodbo je preprost. Potniška ladja za križarjenje MS Hansen pluje tik ob zunanji liniji mejnega pasu oceana okoli Antarktike kot celine, ki leži južno od 60 širinske stopinje, od katere dalje ladje ne smejo več spuščati v morje umazane vode. Prav zaredi te odredbe tega morja človek še ni onesnažil. Na imenovani ladji so kot sestavni del posadke tako imenovani lektorji, ki v dveh jezikih, nemškem in angleškem, najprej v enem in kako uro kasneje še v drugem predavajo turistom o vsem tistem, kar lahko s krova ladje vidijo in česar ne morejo. Na ladji postaneta ljubezenski par Zeno Hintermeier, po narodnosti Nemec, in natakarica Paulina Rizal, ki je živo nasprotje Zenove bivše žene, prepirljive in neustavljivo govoreče Helene. Zeno čuti, da je Paulina zanj blagoslov, ki ga ne bi smel biti deležen. Paulina je kot duhovni ideal ženske, Helena pa je njen antipod, kot je Antarktika antipod arktičnemu področju.

Pri Tajanju je opis Antarktične strukture ledu podan kmalu po začetku knjige:

…Antarktika je arhiv vseh nas, v ledu so shranjeni zračni mehurčki, stari več tisočletij, kot da si Zemlja vsakokratno sedanjosti redno iztiska iz pljuč, vse je ujeto v šatulje narave, vsak izbruh vulkana, vsak sončni mrk, vsak preizkus jedrskega orožja, vsaka sprememba ogljikovega dioksida v zraku (vsak prdec človeštva, ima navado reči Jeremy, kadar smo sami).

Veliko je zapisanega o ledenikih. To niso monolitne tvorbe! Že od zunaj vidimo, da se krušijo njihove ogromne stene. Nič drugače ni v njihovi notranjosti, v katerih so votli prostor, ki prav tako niso statične forme.

V knjigi je precejšen del besedila podan kot abstraktna poezija: stavki v besedilu si sledijo nepovezano kot celota sama zase in ne podpirajo širšega opisa kakšnega dogodka.

Tajanje podaja precej življenjskih modrosti.

Primeri:

- kdor uničuje naravo, ubija boga,

- skopost je hujši greh kot razsipnost,

- moj jezik, moj najboljši sovražnik,

- ptičjega leta ne moremo prebrati. Samo narobe ga lahko razumemo,

- vsak, ki prenaša tisto, čemur bi se dalo izogniti, je baraba,

- tisti, ki veliko vedo, najbolj lažejo,

- nasilje , storjeno drugim, ostane za nas nerazumljivo in nemo,

- največja napaka krščanstva je bila, da je boga ustvaril po svoji (tj človeški). podobi

Med strukturne značilnosti knjige sodi tudi pogovorni jezik, podan v vulgarni, že kar parodični obliki. K temu je treba dodati še pogosto uporabljeno angleščino v besedilu. Knjigo, ki jo je razumeti pravzaprav kot svojevrsten potopis, označuje presenetljivo veliko besedila, ki služi kot bogat prispevek za splošno razgledanost.

Primerov je veliko:

Antarktika je nastala kot posledica trka Afrike ob Evropo pri katerem je del, ki ga danes imenujemo Antarktika, zdrsnil najgloblje na jug in zamrznil. Antarktika dobesedno pomeni nasprotje Proti Arktika. Že Aristotel je pojmoval, da je človek najprej odkril led na Severu, ki ga od živali simbolizira Veliki medved in od katerega tudi izhaja v starogrščini ime Arktika. Torej sta Arktika in Antarktika večna antipoda. Antarktiko simbolizira kot žival pingvin, ptica z zakrnelimi krili, zato je sposobna le hoje na svojih dveh kratkih nogah, kar marsikdaj spominja na karikaturo človeške hoje vsaj nekaterih ljudi.

Najbližje Antarktiki kot kontinentu so Falklandski otoki, ki z geološkega vidika gledano sodijo pravzaprav k Južni Afriki, z biološkega k Južni Ameriki, s političnega pa nedvomno k Združenem kraljestvu (Veliki Britaniji), kar je z vso odločnostjo trdila na začetku osemdesetih let ministrska predsednica Margaret Thatcher. Prav Falklandi imajo glede na svojo velikost in oddaljenost od civiliziranega sveta nenavadno bogato zgodovino vojnih spopadov in priprav nanje. Prvi primer vojnega dogajanja se je odvil že v 1. svetovni vojni, ko si je admiral grof von Spee vbil v glavo, da bo britanski vojski presekal preskrbo s premogom, čeprav je vedel, da je brezupno šibkejši. Potem ko je s svojim ladjevjem preplul dva oceana, je izgubil dva svoja sinova in dvatisočglavo moštvo. Na vsak način, tudi za ceno svojega življenja, ki ga je v tej pomorski bitki tudi izgubil, je hotel pripeti tri sto železnih križcev svojim mornarjem. Posledica njegove vztrajnosti je, da na morskem dni leži teh tristo križcev. Tudi Britanci je niso poceni odnesli, Nemcem je uspelo potopiti dve britanski bojni križarki Invincible in Inflexible. Med 2. svetovno vojno so Britanci kitolovsko naselbino preuredili v špijonažno postajo, ker so se bali, da se bodo nemške ladje skrivale v zalivih vzdolž arktičnega polotoka, Nemci pa se niso pojavili - popolnoma so pozabili na Antarktiko. V začetku osemdesetih let, leta 1982 je na Falklandih divjala prava vojna brez vojne napovedi. Argentinci so si jih hoteli prisvojiti, kar so jim Britanci onemogočili in enkrat za vselej preprečili, da bi postali v celoti sestavni del Argentine.

Pisatelj se v Tajanju posveča pticam, tako da ga je lahko razumeti kot literarno delo z orintološkimi prvinami. O pingvinih, ki so na Antarktiki že 30.000 let in prav gotovo niso edina ptičja vrsta tam, je pisatelj zapisal določeno zanimivost: Argentinci so v začetku osemdesetih let posejali obale Falklandov in okoliških skupin otokov s protipehotnimi minami, ki so se aktivirale že pri teži dvajsetih kilogramov Ker so odrasli pingvini lažji od te kritične meje, lahko mirno sedajo nanje.

Tajanje ni zabavno branje v vsakem oziru. Tako so v dobrem letu dni v ogromnih kotlih prekuhovalnice v opuščeni kitolovski postaji prekuhali salo iz štirideset tisoč kitov.

Borivoj Breže