"SPOMENIK POTUJOČIM KNJIŽNICAM IN KNJIŽNIČARJEM"

Besede iz naslova sem si izposodila iz uvodnega eseja Dragice Turjak O potujočih knjižnicah in potujočih knjižničarjih, saj najpopolneje odražajo pomen knjige Ksenije Trs. V njem razloži podobnosti in razlike v primerjavi s stacionarnimi knjižnicami. Obiskovalec dobi vse - od knjižničnega gradiva, informacij do pravljičnih ur, kar pa ni enostavno zagotoviti. Potujoči knjižničarji vsakodnevno prenašajo knjige iz skladišča in nazaj, ob tem pa delajo tudi v težjih vremenskih, higienskih in siceršnjih pogojih. To delo moraš doživljati kot svoje poslanstvo, kar Ksenija Trs žarči na vsakem koraku - v predanem delu z bralci, povezovalnosti, objavah na družbenih omrežjih in drugod, ki jih žlahtni njena literarna nadarjenost, dokazana v romanu Kdo se boji črnega moža? Dragica Turjak se dotakne tudi oblike njenih potujočih zapisov - zgodbic in anekdot - njihovega humorja in občasne jezikovne obarvanosti s prleščino. Tako bogatemu eseju bi lahko sledil čisto leposlovni del, ki je v knjigi podan v poglavjih Čas je za utrinke in V senci covida-19. A se je avtorica odločila bibliobus predstaviti tudi na bolj stvaren način in ga celostno osvetliti tudi s pogledi drugih knjižničarjev, predvsem potujočnikov.

Prispevek Jaz, Ksenija Trs, priznam, kriva sem, da sem potujoča knjižničarka, je zastavljen še leposlovno, z zgodbo o rojenicah, ki so ji omogočile zelo zaželeno knjižničarsko pot. Kasneje se posveča zgodovini slovenskega potujočega knjižničarstva od potujočih knjižnic v obliki zvrhanih košev, lesenih potujočih kovčkov do prvih bibliobusov, mreži slovenskih potujočih knjižnic, njihovemu sodelovanju in mednarodnem povezovanju, Sekciji za potujoče knjižnice Slovenije pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije in njenemu časopisu Potujoče novice. Kot svoji vzornici izpostavi Niko Pugelj med slovenskimi potujočnicami in Ljiljano Vugrinec med hrvaškimi. Posveti se pomenu objav na družbenih omrežjih, ustvarjanju vsebin za facebook stran Mariborska potujoča knjižnica, časopisu Potujoče novice in Stepišnikovemu skladu. Sledi zgodovina mariborske potujoče knjižnice od njenih začetkov v letu 1969 v obliki potujočih zbirk, ki so se na različne potovalne načine dostavljale nesamostojnim enotam v kovčkih in kartonih; omeni njen sestavni del – vzajemno knjižnico, ki je s premičnimi zbirkami oskrbovala tovarne in podjetja. V prizadevanju omogočiti dostop gradiva tudi v odmaknjenih krajih brez stacionarnih knjižnic dobi Mariborska knjižnica 1974. leta prvi bibliobus. Že prva letna statistika je pokazala tretje mesto po izposoji v mreži Mariborske knjižnice. Sledita drugi bibliobus 1987. leta in tretji 1998. leta, ki na evropskem srečanju bibliobusov v Tilburgu na Nizozemskem dobi naziv bibliobus leta 2001. Zadnji bibliobus iz leta 2015 ima dvigalo za invalide in dva računalnika z internetno povezavo, obiskuje pa 46 postajališč v enajstih občinah. Ksenija Trs se posveti tudi ekipam potujoče knjižnice, sodelovanju s šolami, vrtci, lokalnimi skupnostmi, tovarno Impol, Varstveno delovnim centrom Polž Maribor, razmišlja o knjižni in književni vzgoji, skrbi za pridobivanje mladih in odraslih bralcev, kar je veliko večji zalogaj kot v preteklosti. Še posebej razmišlja o procesu izposoje, uresničevanju bralnih potreb, reševanju morebitnih zagat in socialni vlogi potujoče knjižnice. Najtežje pristopa k bralcem ob zapiranju postajališč. Srečevanja z osebami s posebnimi potrebami jo prepričujejo, da so največja prepreka zanje predsodki zdravih. Prizadeva si za boljše vrednotenje dela potujočih knjižničarjev. Gradnja tega dela knjige je mozaična, saj vanj uvršča razmišljanja hrvaških, srbskih, čilskih, nizozemskih in madžarskih knjižničarjev, ki so tako ali drugače povezani s knjižnicami na kolesih. V zapisu Ivana Rebernika, vodje kataloga Vatikanske knjižnice, izstopa misel, da bodo knjižnice obstajale, dokler bo v središču njihovega zanimanja uporabnik, Mitja Šuštar, predsednik sindikata Glosa, pa se osredotoča na podplačanost slovenskih potujočih knjižničarjev, o čemer je spregovoril na srečanju potujočih knjižnic 2022. leta v Murski Soboti.

Leposlovni poglavji Čas je za utrinke in V senci covida-19 zavzemata približno tri petine knjige. Literarno-vrstno prevladujejo anekdote in šaljive kratke zgodbe, najdemo pa tudi humoreske, spominske zgodbe in dnevnik. V njih se avtorica predvsem posveča dogodkom v izposoji – smešnim peripetijam v povezavi z avtorji, naslovi, tudi tematiko knjig. Veliko je šuma v komunikaciji in že čisto burlesknih situacij, ko knjižničarka nastopa kot mediatorka med družinskimi člani. Prevzamejo zgodbice, v katerih se prepusti otroškemu doživljanju sveta in skozi igro doseže, da otrok iz posredne komunikacije preide v neposredno. Situacijske komike starši velikokrat najprej ne razumejo, hitro pa se vanjo vživi otrok. O literarnih osebah pogosto spregovori kot o živih ljudeh, kar razveseli otroke, iz vsakdanje rutine pa prestavi tudi odrasle bralce. Občutljiva je za človeško stisko, kot na primer v zgodbi o ženski, ki v nekaj zaporednih srečanjih potoži, da ne ve, kaj bi, kar pa se ne nanaša zgolj na branje, ampak tudi na življenje. Mojstrsko zarisuje občutja, tako v zgodbi, ko se na neki šoli po razdajanju na bibliopedagoški uri poslovi od učencev in zazre skozi steklo na vratih. Izvirni so njeni načini, kako doseči, da bralci, ki želijo knjige samo vrniti, z bibliobusa ne odidejo praznih rok. Še posebej pa si je treba zapomniti njeno misel, da branje ne boli. Besedila so pisana v knjižnem jeziku, ki včasih dodatno oživi s prvinami narečnega in otroškega govora. Odlikuje jih polnost podob in učinkovitost zgodbenih zapletov.

Sledi poglavje Kaj mi pomeni potujoča knjižnica, v katerem so nanizani razmisleki obiskovalcev. Izstopa zapis Marinke Golob Pirc o mešanih občutkih ob odpiranju stacionarne knjižnice v domačem kraju in posledično zapiranju postajališča bibliobusa, čustvenem slovesu ob zadnjem postanku in nerazumevanju petletnice, ki se je na svoja knjižničarja tako zelo navezala, da bi ju želela obdržati vsaj v novi stacionarni knjižnici.

V poglavju Slovenski potujoči knjižničarji od začetka do danes prevzame spominska zgodba mag. Barbare Kovář z naslovom Pisani čeveljčki in deklica z rjavimi lasmi. Ob prehodu na računalniško podprto izposojo, do katere je prišlo z nakupom tretjega bibliobusa, se je kot del okrepljene ekipe ustavila v kraju Sveta Ana v Slovenskih goricah. Dvignila je obraz od računalnika in ostrmela ob pogledu na dolgo vrsto čevljev in škornjev; otroci so se za obisk novega avtobusa preobuli v copate. A njihovim željam niso mogli zadostiti, saj so morali zaradi računalniških motenj ustaviti izposojo, preden se je prav začela. Ko je zagledala solze v očeh deklice z rjavimi očmi, ki se je morala takoj vrniti k pouku, ji je knjige izposodila, ne da bi jih zabeležila, otroške solze pa je zamenjal nasmeh. Dr. Melita Ambrožič v svojem eseju Knjigobus in potujoče štorije tete Ksenije z različnih zornih kotov osvetli vlogo potujočih knjižnic. Škoda bi bilo izpustiti podatek, da so se bibliobusi oziroma bibliokombiji leta 2021 ustavljali v 674 krajih v Sloveniji in zamejstvu. V naslovu njenega eseja pa razveseli tudi poimenovanje knjigobus, saj ga do tega mesta v knjigi še ni bilo zaslediti.

V nadaljevanju so po letnicah nastanka navedene slovenske potujoče knjižnice skupaj s svojimi ekipami. Sledi karikatura avtorice, kot jo je ustvaril Ciril Horjak, obrazložitev Čopovega priznanja, ki ga je prejela 21. decembra 2021, in njen odziv nanj, potem pa uporabljeni viri in literatura ter njena osebna bibliografija za obdobje 1993-2022, ki jo sestavlja 61 enot.

Knjigo zaključuje spremna beseda dr. Silve Novljan z naslovom Potujoče povezovanje. V njej strne svoja razmišljanja o pomenu potujočih knjižnic in vlogi potujočih knjižničarjev, kot prihaja do izraza v Potujočih utrinkih. Osrednje sporočilo knjige ubesedi v besedni zvezi »branje za povezovanje«, za doživetja na bibliobusu, ki jih naniza pred nami Ksenija Trs, pa uporabi še eno, zelo povedno oznako – »zanimiv potujoči dnevnik s podobo knjižničarja in uporabnika".

Lidija Gačnik Gombač